Za Božič doma ali kako alone sem bila home

Tale blog zapis govori o vikend izhodu, ki se začne na božični večer. 🤶🏻🎄 Na žalost temu sledi nekaj najbolj groznih “prazničnih” dni…

Tole je verjetno najdaljši zapis do sedaj – vsebuje tudi največ slik. Ko je konec slikic, je pa tekst, ki ni ravno prijeten za brat (pa tudi za pisat ni bil). Zato zapis berete na lastno odgovornost. Možni stranski učinki so zehanje (če je slučajno predolg), sicer pa smejalne gubice ob hudomušnih delih, mogoče kakšna solzica ob bolj resnih temah😢, lahko pa se vam odpre tudi nov pogled na svet. 

Komaj zaspim, ko se že prižgejo luči in me zbudijo. Solze so se hvala bogu posušile, bolečina pa počasi pojenja. Najprej je na vrsti jutranje umivanje, ko mi vzamejo mojo seksi belo srajčko in dobim dolgo zeleno haljo (tudi zelo seksi, itak). Koktejli tečejo, tako da se moje počutje izboljšuje. Pri zajtrku sem že nasmejana. Na viziti moj operater pogleda rano, ki po njegovem mnenju izgleda super.

“Če vam je ok, vas bomo za praznike spustili domov.
Jaz sicer nisem najbolj navdušena nad tem (vem, čudna pacientka, ki je raje na varnem v bolnici), ker kaj pa če bom spet začela umirat ali pa kej podobno groznega?
“Boste pa pred tem še enkrat slikala nogo. In pa dobite nov gips, tak snemljiv!”
Aha, zdaj pa že podkupujejo z darili… Kot majhne otroke. 😛 😉 Seveda me najbolj zanima, če lahko izbiram barvo gipsa!

Mavčarna

Spet grem na dolgo popotovanje (beri: do konca hodnika) do mavčarne. Z navdušenjem (kaj pa drugega) spremljam celoten proces transformacije mojega grdega gipsa v lepega (ali je pa tole staro za novo?).

Pred začetkom najprej prosim gospoda, če mi lahko naredi maaaaaalce krajši gips, kot ga imam zdaj. Izpod obrvi me pogleda in reče: “Gospa, tukaj delam že več kot 30 let. Verjetno znam gipse delat bolje kot vi. Seveda bova naredila takega, da boste lahko nogo pokrčila.”
Kul, stric obvlada, zdej ga moram samo še v dobro voljo spravit. Pa ga vprašam, če so kakšni lušni samski fantje mojih let zaposleni v tej bolnici. Če ima tako dolg staž v tej bolnici, bo ja vedel. Stric se takoj začne smejat in pogovor steče v podobnem slogu naprej. Na žalost pravi, da so vsi ali zasedeni ali pa prestari. Ponudi mi samo svojega sodelavca, ki pa je tudi že čez 50, tako da prijazno odklonim ponudbo. Do tukaj se tudi sodelavec že smeje. Povem, da imajo sicer pri sosedih na rengtgenu enega lušnega, pa se jima tudi sanja ne, kdo bi to lahko bil.
Nasvet medicinskemu osebju: priponke so tam z razlogi (in glavni razlog je, da pacienti vedo vsaj ime luškane osebe).

Kaj je torej s tem mojim novim fancy gipsom, kako nastane in zakaj ga je samo pol (oz. je snemljiv)? Postopek nastajanja bo opisan spodaj, polovičko gipsa pa imam zato, ker sem imela operacijo – kar pomeni, da imam šive. Če bi si samo “normalno” zlomila nogo, bi najverjetneje dobila tak gips, kot ste ga vajeni. Ker pa sem jo malo bolj ornk polomila in je bila potrebna operacija, potem čez ne morem dobiti pravega gipsa, ker bi se rane (kjer so šivi) lahko vnele, zagnojile ipd. Res ni ekonomično vsake dva do tri dni delat nov gips, zato da pogledaš, če se rane lepo celijo. Plus ker imam šraufe in ploščice, ki držijo nogo na mestu, klasičen gips tudi ni potreben. Dovolj je takle polovičen (snemljiv), ki ga lahko snameš ob prevezi rane (in brez gipsa pač ne skačeš naokoli, sploh pa ne na eni nogi :P). To, da sem strokovnjakinja za razlage CTjev, smo že ugotovili, po novem sem očitno tudi ljubljansko (težko napišem mednarodno) certificirana strokovnjakinja za gipse.

Stric mi najprej sname stari gips (ki je bil res že za stran – malo krvav ob straneh, sploh pa veliko prevelik, ker je noga v teh slabih dveh tednih močno uplahnila od prvotne velikanske otekline).

Jaz komaj opazim, katera noga je bila operirana.

Nato pa se začne proces. Najprej ovije nekaj plasti mehke vate (seveda takoj za tem, ko najde, katera noga je sploh poškodovana, to je trajalo). 😛

Vatka.

Potem gre gor druga plast. Glavna plast. Fancy šmancy fiber glass. Po domače povedano plastika, ojačana s steklenimi vlakni. Pa ne tak navaden fiber glass, ki ga uporabljajo v gradbeništvu za stene. Ne ne, to je tak specialni za medicinske namene (čeprav izgleda pa čisto enako).
Stric ga potopi v vročo vodo, nato pa začne ovijati mojo nogo. Sklepam, da se v vodi nekako aktivira? Gospod me popravi in pove, da ta vlakna reagirajo z zrakom in zato se na zraku gips hitro posuši. Voda mu olajša delo, da je bolj tekoče. 😉 (Ah, kako imam včasih posrečeno izbiro besed.) 😂

Potem pa skupaj čakamo. Poskusim pihat, če bo kej hitreje. Pa ne morem pihnit do konca noge in obupam. Stric se posveti rezanju nekih mehkih stvari, ki mi bodo kasneje gips omehčale ob robovih. Jaz pa se posvetim sončku… Že skoraj dva tedna je, kar nisem bila na nobenem sprehodu zunaj. Pogrešam sončka, ki pa mi polepša dan ter mi med čakanjem na gips prijetno boža lička.

Sredi moje uživancije me zmoti stric z glasno mašinco za rezanje gipsa in reče: “Nič se prestrašit!” Hvala, zdej ko sem se že, je prepozno. In začne rezat gips. Na zgornjem delu noge me ne skrbi, ko pa pride do gležnja, moram pa vložiti kar veliko mero zaupanja vanj in v njegovih več kot 30 let izkušenj, da ne cviknem. V manj kot minuti rezanje zaključiva. “V bistvu ni bilo tako grozno”, mu povem.
Stric sname preostanek mojega gipsa in ga začne obdelovati. Določene dele obreže še s škarjami, nato pa začne nanašati mehko peno na vse robove. Z navadno pištolo za lepilo (skoraj enako, kot imam tudi jaz doma) s sodelavcem dodata še štiri zaponke na ježka, in moja nova spremljevalka noge je pripravljena na prvo uporabo.

Vas zanima mojstrovina?? 🙂 Je skoraj roza. 😍

Mojstrsko narejen gips! Moj novi bestič. 💪🏻😜

Rentgen

Potem me odpeljejo na še daljše popotovanje do rentgen mašine (beri: vrata čez hodnik od mavčarne). To je tisti slavni hodnik, kjer sem se skoraj polulala.
Se spomnite strica iz urgence, ki sem ga na rentgenu vsa tečna nadrla? Tokrat je on dežurni za mašino. Seveda se me spomni. 🙂 Tokrat sva oba veliko boljše volje.
V tistem v sobo za rentgen pride še moj operater in mi pomaga sneti moj novi, lepi gips (komaj ga dobim, pa me že slačijo). Želi namreč videti slikice gležnja čim prej. Slikamo, pogleda, in mi reče, da naj grem kar domov, ker zdej je pa res perfektno.
Stric na rentgenu po njegovem odhodu pohvali delo kirurga, in mi zagotovi, da sedaj noga izgleda super. In tokrat mi da celo slikico za spomin! 😉

Kdo se kej znajde iz tele mojstrovine? Uganete, kje je bila “nevihta”? 😉

Vikend izhod

Ko dobim v roke dovolilnico za vikend izhod, sem prepričana, da grem danes domov, in pošljem sms Aleksandru, če me pride iskat. Zmenjena sva bila “enkrat popoldne”, ura je sedaj malo čez 10, torej imam še nekaj časa. V miru začnem pospravljati vse svoje stvari (in vmes tudi kaj prigriznem 😋).

Kaj vse sem imela s seboj v bolnici? Ruzak z mojim 17-inčnim laptopom (ki sem ga v vsem tem času odprla točno enkrat), potovalko (polno oblek, ki jih nikoli nisem dala gor, ker so bile bolniške halje tako udobne, predvsem pa seksi, in ker sem itak imela sabo samo in izključno kratke rokave), cca 10 neprebranih knjig (ni bilo časa za branje, preveč se je dogajalo), škart papir za pisanje idej in ustvarjanje (mhm, če niti knjige nisem mogla brati v tem šundru, sem še manj lahko pisala ideje in ustvarjala), dekico, unicorn pliškota, mojo najljubšo želvo, še en dodaten povšter za nogo (kupljen sicer za podporo hrbtu v avtu), zaloge hrane za dve desetletji, desni copat, tokrat pa sem imela s seboj celo desni gojzar in bundo.

Ko vse svoje stvari za silo uredim in presortiram, kaj ostane v bolnici in kaj gre z mano (odločim se, da vzamem kar VSE domov), še vedno nobenega odgovora od mojega šoferja. Takrat pride na obisk moja teta, ki mi spet prinese nekaj za jest. 😛

Na sliki se vidi, da imam po novem povito tudi desno roko. Ne, nisem padla. Malo pred zajtrkom so vsi koktejli stekli (v mojo kri) in je višja medicinska sestra rekla, da mi bo vzela iglo ven iz roke. Jaz sem sicer protestirala in zahtevala nove koktejle, ampak se ni pustila. Višnja (a nima lepega imena😍) mi tako odstrani iglo iz roke in me povije. Med zajtrkom, ravno ko jem svojo drugo sirovo štručko, pa opazim kapljanje krvi izpod povoja. Premaknem se samo za centimeter in v tistem začne kri špricat vse naokoli. Višnja je bila še vedno v sobi (sicer pri drugi bolnici), zato se začnem naglas dreti (med smehom): “Višnjaaaaa, Višnjaaaaa!” Njej kar nekaj časa ni bilo jasno, da jo res rabim takoj, kri pa je v teh parih sekunah kar špricala po moji sirovi štručki, v kakav, na pladenj, po moji novi seksi halji, posteljnini, na tla… Med smehom mi končno uspe z drugo roko pritisniti na dlan dovolj močno, da se krvavitev ustavi, takrat pa pride tudi Višnja, ki ji ni čistno nič jasno.
“Saj sva dovolj povile in pritisnile!”
“Ja no, kot vidiš, bo treba še enkrat,” se ji nasmehnem, in ji ponudim roko, da jo dodatno povije.

Bolnišnično božično darilo

Po odhodu tete pride do mene ena druga medicinska sestra in mi prinese moje božično darilo za domov 🤩 – protibolečinske tablete (v količinah, za katere se mi zdi, da bodo zadostovale za celo življenje) ter nekaj injekcij proti strjevanju krvi (ki jih naravnost obožujemo vsi pacienti).

Kmalu prinesejo kosilo (majhen prigrizek pred kosilom mi seveda ne bo uničil teka za kosilo) in pridno pojem vse, kar prinesejo. Moj prevoz se mi še vedno ni javil, zato začnem razmišljati o tušu, in se odločim, da grem raje pod tuš tukaj kot pa doma. Prosim sestre za pomoč (ker morajo pripraviti kopalnico) in nobena ne razume, zakaj bi se rada stuširala tukaj.
“Kaj sploh še delate tukaj? Pojdite čim prej domov!
V izi tete… Meni se nikamor ne mudi. Do jutra nisem niti vedela, da grem danes lahko domov, tako da planov za božični večer tako ali tako nisem imela. Pri moji stari mami je božično kosilo ob 16h (namesto večerje, da gre ona lahko k ta mali polnočnici), do takrat imam pa še ogromno časa.
Razumem tudi, da večina ljudi ni najbolj navdušena nad tem, da morajo biti v bolnici. Meni pa v bolnici ni bilo nič groznega, in mi ni bilo potrebno “čim prej pobegniti od tod“. Seveda sem raje doma, ampak predvsem takrat, ko sem popolnoma zdrava.
Pa tudi veliko bolj enostavno se je stuširat v ogromni tuš kabini, ki ima poleg ročk na steni kar stol sredi tuš kabine za nas gibalno ovirane. Tuširanje tukaj sedaj že obvladam, medtem ko se ga moram doma še naučiti.

Ko pridem vsa dišeča izpod tuša (s temle novim gipsom je tuširanje še bolj enostavno!), se želim oblečt v svoje obleke, a se spomnim, da imam kljub osmim kratkim majcam, trem modrcem in desetim spodnjih hlačkam od dolgih rokavov še vedno samo Aleksandrovo trenirko. Prav, bom pa spet oblečena v njegovo trenirko.
Čeprav me sedaj že malo skrbi, če bo sploh prišel pome, ker mi še vedno ni nič odgovoril?
Preden mi uspe zagnat paniko, mi napiše sporočilo, da je bil do sedaj na sestanku in da seveda velja, kot sva se zmenila. Včasih pozabim, da imajo tudi drugi ljudje svoja življenja, svoje delo in da nimajo ravno 24/7 časa odpisovat na moja sporočila.

Nika potrpežljivo čaka.

Kura na steni

V tistem pa začne Verica spraševati, kaj dela kura na steni.
“Verica, kakšna kura?”
Ker je dotična kura nekje nad mano, se moram prav sprehoditi do Veričine postelje, da opazim to njeno kuro. Ostale v sobi hitro ugotovimo, da gre za goloba.
Slika je nastala v času med/po drugi svetovni vojni, tako da kure takrat niso ravno simbolizirale miru, golobi pa.
Ampak kaj pa jaz vem, nisem namreč strokovnjak za freske ali razlago simbolov (to je samo Robert Langdon), sem samo strokovnjakinja za razlago risarij majhnih otrok, CTjev in polovičnih gipsov. Seveda pa obvladam še slikarja in fotošop. Dovolj znanj za eno življenje, vam garantiram.

Freske, ki so krasile našo sobo. Najdite kuro!

Cimra Tilka me vpraša, če bom pustila pliškota unicorna pri njih. Nikakor ne!
Ampak kako prazna izgleda tale postelja brez mene in moje krame…

Božična večerja

Končno pride moj šofer, ki ga hitro obtežim s skoraj osemintridesetimi kilami moje robe. Še dobro, da gre fant kdaj v fitnes, če ne bi moral trikrat pridt po vse moje stvari.

Z Aleksandrom greva na hitro še nekaj pojest (ker “greva” na burger, jaz pojem le dva krompirčka in en pingo sok), nato pa me odloži pri moji stari mami.

Sploh se ne vidi, da je noga v gipsu. Unicorn magic!! 😉 🦄

Pridem na tipično božično večerjo: veliko hrane, veliko družine, pa malo kreganja, ko drug drugega ne razumemo(jo). Meni se s tem ne da ubadat… Končno imam izgovor, da se ne rabim spuščat v družinske drame – utrujena sem, noga me boli, pustite me na miru.

Po dveh urah družinske ljubezni (takšne in drugačne) pa moji izgovori postanejo realnost – res sem totalno utrujena, noga mi utripa od bolečine in z zadnjimi močmi zašepetam sestri: “Prosim pelji me domov, čim prej, ne morem biti več tukaj.”
Karin začne pakirat moje stvari in po hitrem postopku naju z babi odpelje domov. Jaz sem čisto na koncu z močmi – še dobro, da imamo dvigalo do petega nadstropja. Uležem se v posteljo točno takšna, kot vstopim v stanovanje, in želim samo mir. In led. In protibolečinske tablete. Čeprav sem jih vzela dve uri nazaj…

Poskušam zaspat, pa ne gre. V nogi mi kljuva tako močno, da ne morem misliti na nič drugega kot na bolečino. Babi mi prinese nov led in me spotoma še vpraša, kako sem, pa ji tudi odgovorit ne morem. Ona bi rada pomagala, pa ne ve, kako.

Koliko tablet lahko maksimalno vzamem?

Ko odide iz moje sobe, spet poskušam zaspat. Kmalu obupam, ker imam občutek, da mi bo nogo razneslo na milijon koščkov. Na kup zberem navodila vseh treh različnih protibolečinskih tablet, ki so mi jih dali v bolnici, in začnem kalkulirat maksimalne količine, ki jih smem pojest. Glede na bolečino in moje sposobnosti treznega razmišljanja mi to vzame veliko več časa kot bi mi sicer. Kmalu ne vem več, kaj berem… Zato raje vzamem zvezek in si zapišem, koliko česa sem danes že pojedla in koliko še lahko vzamem. Pišem prijateljici, ki je doktorica farmacije, da je nujno in da rabim pomoč pri računanju tehle količin in kombinacij tablet. Pokličem babi, če mi prinese še vse svoje protibolečinske tablete in pa še karkoli imam jaz v omari. Ugotovim, da:
– nima babi nič uporabnega v svoji lekarni,
– tudi jaz nimam nič uporabnega v moji lekarni.
Premalo “drog” v familiji. Kdo bi si mislil, da se mi bo to kdaj zdelo grozno.

Mogoče bi pa lahko pojedla še kakšno od teh, ki so mi jih dali v bolnici? Ali pa tole modro tabletko iz moje lekarne? Ko sem imela pred leti operacijo nohtov na nogi, mi je kolegica dala neke modre protibolečinske tabletke, tako da vem, da so protibolečinske, nimam pa pojma, katere so. Pošljem ji sms, kaj za boga mi je takrat dala, ampak dokler ne ugotovim, kaj to je, si jih pa ne upam vzet in kombinirat z drugimi protibolečinskimi tabletami.

Ob 10h je bolečina neznosna. Vzela sem že max dnevne doze vseh treh zdravil, pa bolečina samo še narašča. Božični večer je, in jaz že eno uro resno razmišljam, da bi poklicala rešilca, če me odpelje nazaj v bolnico, pa naj se tam oni ukvarjajo z mano. Jaz niti razmišljat ne morem več. Mogoče bi pa vseeno lahko pojedla še kakšno tableto?

Ob 11h se na moj urgentni sms odzove kolegica farmacevtka, katero kar takoj pokličem, ker so smsi prepočasni. Potiho ji razložim, kaj se dogaja, in da komaj živim, povem tudi, koliko sem že pojedla, ona pa odgovori, da ne smem nič več, ker sem že na maksimumu. Šele čez 3 ali 4 ure lahko spet kakšno vzamem.

Ko pride bolečina na 9.9

Super novice, res. In kako naj preživim še teh nekaj ur? S tem gipsom se niti premetavat po postelji ne morem, tako da noč preživim leže na hrbtu v postelji, po licih mi tečejo solze in čakam, da:
bolečina popusti
umrem.
Karkoli od tega bo prišlo prej.

Vmes ponovno razmišljam, če bi poklicala očita ali pa rešilca. Ali pa bi poklicala vsaj na moj oddelek v bolnico? Vendar jim ne želim težiti od doma sredi noči, sploh pa božične noči. Sicer pa – kaj pa mi bo rekel dežurni zdravnik? Zdržite, saj bo minilo. Drugega itak ne more narediti od daleč.

Ob 5h zjutraj pridem na bolečino 9.9. Ne vem, če me je že kdaj v življenju kaj toliko bolelo (razen ušes).
Obupam nad vsem. Nogo, življenjem, sabo… V mislih pošljem vse nekam, in snamem še mavec dol iz noge – če se bo vse sesulo, pa naj se sesuje, pa naj gre še ta perfektno operiran gleženj po svoje… Jaz res ne morem več.

In ko dam mavec dol, začutim, kako noga zadiha. Prižgem luč in vidim, da je moja noga tako zelo OTEKLA, da ima kar kolobarje čez elastiko (tam, kjer ni bilo elastike, je ful otekla, kjer je bila elastika, je manj otekla, ker je bila bolj stisnjena – med enim in drugim delom noge je skoraj centimeter razlike v oteklini).
Predvsem pa takrat, ko snamem mavec, gleženj zadiha z vsemi šivi na obeh straneh. Bolečina takoj pade vsaj za eno točko, ker je mavec nehal stiskati mojo oteklo nogo.

KONČNO! Lajf! Is! Back! Odločim se, da se mi mogoče še ni treba posloviti od vsega, pojem novo dozo tablet (ker je bila ravno prav ura, da jih lahko spet vzamem) in v kratkem mi uspe malo zaspati.

Zjutraj babi previdno odpre vrata in preveri, če sem še živa.
Odprem oči in ji povem, da je bolje. Boli me še vedno kot hudič, tam nekje med 7 in 8, kar pa je veliko manj kot prej.
Kmalu ugotovim tudi, da hladilni obkladek deluje veliko bolj protibolečinsko, če ima stik z večjo površino moje noge (sedaj, ko ni več gipsa, gre dejansko lahko čez šive).

V celem dnevu sicer ne pojem ničesar, še vodo komaj pijem, razen s tabletami. Jedla nisem že vse od božičnega kosila prejšnji dan, ampak hrana je trenutno zadnja stvar, na katero pomislim. Babi skrbi zame, ampak še vedno ne ve, kaj točno naj naredi, da mi bo pomagala. Zato mi samo nosi nove hladilne obkladke. Večkrat kot mi zamenja leden obkladek, bolje je. Prav tako je bolje vsakič, ko mi uspe zaspati. Spim sicer samo v 30 minutnih odmerkih, ampak tudi to je bolje kot nič.

Zvečer se toliko sestavim skupaj, da ko grem na wc, podaljšam sprehod do kuhinje. Babi skoraj pade dol od šoka (tistega veselega).
Šmorn bi jedla,” jo prosim.
Čez deset minut imam že šmorn (in domač babičin čaj) na pladnju v postelji.
To noč sicer spim malce več, ampak več kot uro v kosu mi ne uspe odspati.

Naslednji dan sem še vedno kot megla – sem ter tja dam nekaj v usta, sicer pa večinoma spim, počivam ali pa ležim in gledam v strop (v moje lepe božične lučke). Vse obiske kenslam, ker mi nikakor ni do družbe. Energijo šparam, da lahko tiste parkrat na dan pridem do wcja, popoldne pa jo zberem celo toliko, da grem pod tuš. Zvečer opravim celo en telefonski klic – višek dneva zame, da lahko normalno govorim. Zmenim se za prevoz jutri zjutraj, ker moram biti ob 7h nazaj v bolnici. Kako super je, ker imam celo floto osebnih šoferjev, ki skrbijo zame tudi ob takih nenormalnih urah…

V tem totalno ne-prazničnem vzdušju torej minejo moji božični prazniki. Kako se nadaljuje zgodba o bolečini in mojem gležnju, pa v nadaljevanju. Obljubim, da se ne konča tako morbidno 🙂

Loading