Unicorni, nevihta in mavrica

Tale blog v nadaljevanju opisuje prve dneve v bolnišnici. 😉

Zapis berete na lastno odgovornost. 😊 Možni stranski učinki so zehanje (če je slučajno predolg zapis za vas), sicer pa smejalne gubice ob hudomušnih zapisih😄, mogoče kakšna solzica ob bolj resnih temah😢, lahko pa se vam odpre tudi nov pogled na svet🤩. 

Vnaprej se opravičujem tudi vsem iz zdravstva, ker bodo v nadaljnjih blogih moji opisi poškodb zelo poljudnoznanstveni (da jih bo širša publika lažje razumela). Vse zapisano ni nujno the ultimate truth – pišem po mojih spominih, ki pa je lahko tudi malce drugačen od dejanskih dogodkov.


Nedelja po poškodbi. Moje počutje je fantastično! Sedaj sem že osvojila urnik dogajanja v bolnici.

URNIK v bolnici

Okoli 5.30 pridejo koktejli, včasih tudi zmerijo temperaturo ob tej uri. Nato se ugasnejo luči, da lahko ponovno zapreš oči in jih odpreš ob 6.30, ko nočna izmena zaključuje in delajo predajo dopoldanski izmeni. Seveda se vse luči v sobi prižgejo. Takrat sestre planejo v smeh ob pogledu name.

Kot dodatno razlago, zakaj so se začele smejati, naj povem, da sem MOČNO zniževala starostno povprečje na oddelku (vsaj med ženskami, večina je imela vsaj 40 let več kot jaz), sploh pa sem za normalne ljudi na tem planetu jaz na momente (ali pa vedno😜) izjemno samosvoja, kar zna izpasti čudaško (sploh če me ne poznaš dobro). Sestre tako pridejo zjutraj v sobo, nič hudega sluteč, in na prvi postelji zagledajo poškodovanko z nogo v gipsu, ki jo ima ne samo na bolniškem povštru, ampak na enem velikanskem pliškotu. Poleg tega pa ima ta bolnica na obrazu tudi masko čez oči (tisto, da te ne moti konstantno prižiganje luči sredi noči). Fotke vmes, ko spim (ali se trudim spat) seveda nimam, sem pa sedaj pofotkala, da si lahko predstavljate, čemu izbruh smeha. 😁😂😂 V sobi torej najdejo tole (glej spodaj) zraven ostalih večinoma 80-letnih gospa.

Potem ob sedmih pridejo ponovno in imamo na sporedu umivanje obraza, zob ter vseh ostalih predelov, ki jih dosežeš na postelji, menjava seksi bolniških halj, menjava rjuh, pa tudi kahlic in pleničk.

8.15 pride zajtrk. Hrana v bolnici je tako okusna (ali pa sem jaz tako lačna), da si bo zaslužila svoj poseben blog zapis.

Potem pa vizita, kjer pride delegacija zdravnikov, pri tebi pa so cca 3 minute, če imaš srečo. Pri Niki so vedno dolgo, ker ima vsakič nešteto vprašanj. Težko grem iz svoje kože. 😉

Nekje med umivanjem in do devetih pride voziček s terapijo. Ne, to ni telovadba, niti ni psihoterapija. Voziček ima spravljena skoraj vsa zdravila tega sveta (včasih rada malo pretiravam😉), osebi na bolniški postelji pa ob razdeljevanju terapije pripada en mini plastičen kozarček, v katerega ti dajo tabletke, ki so ti jih predpisali zdravniki.

Med vikendom dopoldne ni nobenega programa, med tednom pa so dopoldne na vrsti operacije, slikanja (rentgen, CT, MR), lahko greš na izlet v mavčarno, mogoče imaš še kakšen dodaten pogovor z zdravnikom, respiratorna terapevtka obišče tiste, ki težko dihajo, fizioterapevtka pa obišče kar vse. Zna biti zelo pestro. Tudi če tebe ne čaka nobena izmed preiskav (razen fizioterapije), je v sobi zelo pestro, ker nas je vseeno 6, tako da se vrata konstantno odpirajo in zapirajo. Džumbus cel čas. Pa poskusi malo zaspati v takem. Vmes pride tudi čistilka (večkrat dnevno), ki čisti sobo.

Okoli 12h je kosilo (njam, hrana!), nato pa sestre ponovno pregledajo, če je kje kakšna kahlica ali plenička za zamenjat. Jaz sem bila izjemno srečna, da sem lahko že od kosila prvega dne po operaciji sama hodila na WC. Najprej seveda v spremstvu mojega stojala za koktejle (ki sem se ga naučila sama premikati skupaj z mojo hojco!), kasneje pa sva se s stojalom na mojo veliko žalost ločila (bilo je res težko slovo, sem se prehitro preveč navezala nanj 😭😭).

Od 15h do 19h so na vrsti obiski (kar je zame pomenilo veliko smeha 😀 in še več hrane 😋😋), vmes postrežejo večerjo (ob 18h), seveda pa sestre pridejo večkrat ponovno previjati nepokretne paciente, pa voziček s terapijo tudi še pride na obisk (okoli 16h in okoli 21h). Sestre se nekajkrat na dan ustavijo še z vozičkom z merilnikom tlaka in kisika v krvi, tako da niti ena ura v dnevu ne mine mirno.

OBISKI

V nedeljo sredi dneva se pri meni oglasi moj operater, tokrat v civilu, saj ni bil dežuren. Iskreno mi pove, da je bila noga res grdo zlomljena. Na notranji strani imam šraufe, ki držijo kost skupaj. Na zunanji je bila pa kost zdrobljena, prav tako pa vsi ligamenti, ki sklep držijo na mestu, tako da je moral kar improvizirati, da je vse sestavil nazaj skupaj. Moje počutje je sicer odlično (kako ne bi bilo, če sem totalno zadrogirana), takrat pa me vseeno zaskrbi za mojo nogo. “Pa bom še kdaj lahko uporabljala nogo normalno?” “Seveda, saj ravno to smo se trudili narediti med operacijo – tvojo nogo nazaj sestaviti v prvotno stanje.” Uf, ok. Reče mi še: “Če si kdaj mislila, da nisi dovolj dobra – sedaj imaš v nogi ploščico, ki jo damo redko komu, saj je bila tvoja noga res močno poškodovana, zato smo ti morali dati tole fancy titanovo ploščico, ki je vredna vsaj 800 eurov. Tako da vedi, da si sedaj več vredna kot prej.” Jaz seveda planem v smeh. “Pa glej, da boš pazila na ta svoj novi gleženj.”

V knjigi, ki mi jo je za novo leto poslala sestrična Luana (ki živi na Irskem), sem našla perfekten citat. Samo tale “I’m great” značko bi morali dati na gleženj. 😀

“Naslednji teden bomo slikali nogo, potem pa bomo od tam naprej videli, kako pa kaj.” Prav. Saj mi kaj drugega , kot da se strinjam, tudi ne preostane.

Popoldne v nedeljo pride na obisk še moja najstarejša kolegica Urša. Pa ne najstarejša v smislu let (ker je stara toliko kot jaz), se pa poznava že od osnovne šole, tako da sva kolegici že več kot 25 let. Prinese mi hrano (v bolnici sem prve dneve jedla vsaj sedemkrat na dan) in slikico, ki mi jo je narisal njen 3 letni sinček Maks (moj krščenec). Nimam pojma, ali se je Maks slišal s komerkoli iz urgence oz. kako je dobil dostop do rentegnskih slik mojega gležnja. Jaz jih sicer imam, samo mu jih nisem poslala… Ampak kar je narisal, je točna interpretacija moje poškodbe. Maks sicer trdi, da je naslov slike NEVIHTA, vendar mu ne verjamem. Ena stran slike je zunanja stran mojega gležnja, na drugi strani pa notranja stran mojega gležnja. Pa poglejmo to mojstrovino.

Rentgenska slika mojega zunanjega gležnja (zgoraj) in notranjega gležnja (spodaj). Avtor slike: Maks, 3 leta, največji jasnovidec ever. Z rdečo je po moje označeno, kje je bilo izpahnjeno, črno so zdrobljene kosti, modri so potrgani ligamenti, zeleno pa samo normalni zlom.

Prepričana sem, da je Maks jasnoviden. Če bi moj operater imel tako jasno sliko pri sebi že med prvo operacijo, druga zagotovo ne bi bila potrebna. Kaj menite? 😄

V nedeljo pride na obisk tudi moja sestra, ki mi prinese še vse manjkajoče stvari od doma. V vmesnem času sem namreč naredila raziskavo, kaj pomaga pri okrevanju po poškodbi (kateri vitamini, minerali ter druge snovi pomagajo pri celjenju ran), čeprav mi je moj operater rekel, da ni potrebno jemati nobenih dodatkov. Ker sem vegi, že tako ali tako občasno pijem proteine (predvsem po naporni vadbi), sedaj pa se mi je to zdelo izjemno koristno za pomoč telesu pri rehabilitaciji. Kolikor je bila hrana v bolnici okusna, vseeno vegi dieta po moje ni imela dovolj proteinov. Karin mi je tako prinesla moje proteine, ki sem jih vsak dan mešala v jogurt (tega smo pa dobili vsak dan!).

Nika, ampak res maš otečeno nogo!” je komentar, ki ga poslušam iz ust moje sestre čisto vsakič, ko pride na obisk. 😀 “Karin, res sem jo fejst razbila!” rečem nazaj. 😂 Ja, res je otečena. In verjetno bo še nekaj časa otečena. Vsak dan sicer manj, ampak sedaj je že več kot tri tedne po poškodbi, pa smo daleč od normalne noge.

ZDRAVILA

Prvi dan po operaciji sem jaz še na mojih koktejlih, potem pa tudi jaz preidem na “trdo drogo” (beri: tablete😀), ki pa sem jo jemala po svojem urniku, ne njihovem. V nedeljo zvečer sem namreč dobila tablete okoli 21h (in nisem vedela, da naj bi jih jedla na 8 ur, ker mi ni nihče ničesar povedal) – ker pa sem se res trudila biti pridna bolnica, sem jih vzela takrat, ko so mi jih prinesli. Naslednje so prinesli pa zjutraj ob 9h, ko me je noga že spet kar močno bolela. Ugotovila sem, da bi morala večerne vzeti ob polnoči, nato pa naslednjo rundo ob 8h zjutraj. Sama sem pogruntala nov sistem – ob 8h, 16h in 24h vzamem dve zdravili (takrat nekje so pripeljali terapijo), s štiriurnim zamikom pa še ta tretje zdravilo. Tako je vedno vsaj eno zdravilo v mojem sistemu in se mi noga ne razboli. Ko je ena izmed sester videla, da ne pojem vseh tablet, sem jih malo slišala… Pa sem preverila pri moji kolegici, ki je doktorica farmacije, če moram te tablete jemati res vse skupaj (ker imajo potem boljši učinek, če jih vzamem skupaj) ali deluje vsako izmed teh zdravil na druge receptorje, torej nima veze, ob katerih urah kakšne vzamem? Potrdila je mojo teorijo, ker pa se mi ni dalo prerekati s sestrami, sem raje pridno vzela vse tablete, eno izmed njih skrila v predal (ter si nastavila alarm, kdaj jo moram vzeti) in vsi smo bili srečni, pa še nobenega ni nič bolelo. 💊

En dan pa pride eno zdravilo manj. Pa ravno sem osvojila sistem. “Sestre, kje je pa moj brufen?” “Nimaš ga več.” Ampak jaz bi moj brufen, zdaj mi čisto podre moj sistem… Plus to ni samo zdravilo proti bolečinam, deluje tudi protivnetno, kar se mi zdi izjemno pametno v primeru take poškodbe in operacije. Sestra mi reče, da naj vprašam zdravnike na viziti. Ko je vizita, se naredim izjemno pametno in rečem zdravnikom, naj mi dajo nazaj brufen. “A te toliko boli?” “Ne. Ampak ukinite mi kaj drugega. Brufen je edini od teh, ki je tudi protivneten.” Takrat se čas za nekaj sekund ustavi in vsi me debelo pogledajo. Zdravniki tukaj (verjetno tudi kje drugje ne) namreč niso navajeni, da jim pacienti odgovarjajo nazaj, sploh pa ne s takimi “pametnimi” izjavami. Še dobro, da je zraven moj bivši sošolec: “Ja Nika, to je že vse res, ampak ibuprofen (učinkovina v zdravilu) tudi zmanjša zmožnost telesa pri celjenju ran. Tega stranskega učinka si pa res ne želimo.” “Aha. No tega pa nisem vedela. 🤔 Pol sem torej brez brufena.” Mogoče tisti, ki so dokončali medicinsko fakulteto (in ne jo naredili samo na pol) vseeno vedo bolje od mene, kaj naj jemljem.

Večer po operaciji sem pričela dobivati tudi injekcije antitrombotikov – zdravil, ki preprečujejo strjevanje krvi. Za paciente, ki se ne premikajo, pa tudi za tiste, ki ne premikajo samo en del telesa, je jemanje teh injekcij izjemno pomembno, saj preprečujejo, da bi se v delu telesa, ki ni ustrezno prekrvavljen (v mojem primeru v spodnjem delu leve noge) pričeli tvoriti strdki, ki bi potem potovali kam drugam po telesu in po domače delali štalo. Če pridejo do možganov, lahko pride do kapi, če pridejo do srca, lahko pride do srčnega zastoja, če pride do pljuč, lahko nastopi pljučna embolija… Skratka, v kateri koli del telesa pride strdek (pa tudi, če ostane v nogi), dela same probleme. Ena injekcija na dan odžene strdke stran je pravilo, ki se ga držim tudi sedaj, ko sem še doma (dokler ne bo moj operater rekel drugače).

Stranski učinki? Malce več modric. Moja koža je že v osnovi zelo tanka in ima izjemno rada modrice (beri: če me nekdo grdo pogleda, že dobim modrico). Moja mami je moje zadnje fante rada hecala, da velikokrat “padem po stopnicah“. Sploh v gorah se vedno nekam butnem (no ja, tudi doma se mi uspe udariti v stol, mizo, posteljo, kljuko – you name it, I have hit it), tako da smo z modricami že stare prijateljice. Že dolgo nazaj sem se sprijaznila z dejstvom, da pač nisem za na modno stezo (to, koliko cm in kg imam, seveda s tem nima čisto nobene povezave). 😀 Se spomnite, da mi sestra na urgenci ni mogla v prvo ali drugo vstaviti venskega kanala? No, pa imam spominček na to.

Če pogledam z drugega zornega kota, sem pa sedaj zelo podobna mojemu plišastemu unicornu, ki ima tudi mavrično pisane tačke.

Mogoče se sedaj kdo izmed vas vpraša – kdo pa ti doma daje tele injekcije? Vsak dan, preden zaspim, se pri meni oglasi tisti zdravnik z luškanimi učki. Preveri, če se rane lepo celijo, tako zelo nežno da injekcijo, da ničesar ne čutim, nato me pa še pokrije, da lažje zaspim. Ahahah, seveda ne. 😄 Saj plačujem dodatno zavarovanje, samo to pride v enem drugem paketu, k ga jaz očitno nimam. 🙃 Sama si dajem injekcije. To res ni nič takega – je pa res, da sem jaz malo posebna, kar se tiče medicinskih stvari. Primer: za vse operacije, ki sem jih imela do sedaj, sem vprašala, če jih lahko gledam, ko me bodo operirali, pa mi niso še nikoli pustili. Z izjemo operacije št. 2 pri mojem gležnju (do katere še pridemo), ko mi je anesteziologinja slikala moj gleženj sredi operacije, jaz pa sem čisto očarana buljila v njen telefon, kjer je bil na sliki moj odprt gleženj z mojo novo titanovo ploščico in sem rekla: “Oooo, kako lepo izgleda!!” Ena injekcija mi res ne predstavlja nobenih težav.

In kako se ima moj GLEŽENJ?

V ponedeljek zjutraj po umivanju ob sedmih mi sestre prerežejo povoje in odstranijo mavec in vse obliže. Uuuufff, kaj pa sedaj? “Zdravnik mora videti rano. Do takrat počakaj tukaj.” Poskusim pozabit, da me res tišči lulat.

Nekaj čez osem imamo vizito, kjer sicer ni bilo mojega operaterja, so bili pa drugi zdravniki videti zadovoljni z mojimi šivi in ranami. “Še slikat naj gre, preden damo mavec nazaj gor!” In tako čakam, da me odpeljejo na rentgen. Ura je že deset, ko končno pridejo pome. “Grem lahko prosim samo lulat, preden gremo? Res moram lulat.” “Gospa, samo 10 minut bo trajalo.” No prav, če čakam že tri ure, bom pa še deset minut, zato gremo. Tokrat potovanje ni dolgo, saj je rentgen na koncu drugega hodnika. Poslikamo gleženj in tehnik mi reče: “Res ti je lepo popravil tale gleženj.” Yes, končno lahko dobim slikice za domov!! 😀 Potem pa čakam na svojega šoferja na hodniku. Na bolniški postelji in brez mavca se res ne morem premikati sama.

Na hodniku pred rentgenom v ogledalu maham staršem.

Uspem se še javiti staršem, nato pa je čakanje res predolgo, zato začnem glasno klicati tehnike pri rengtenu za pomoč. “Ne skrbet, ne bom skupaj padla, ampak če me pa TA TRENUTEK ne bodo odpeljali nazaj, se bom točno tukaj polulala.” Tehnik se mi smeji, ampak vseeno pokliče na moj oddelek in reče, da me morajo res nujno TAKOJ zdaj priti iskat. Ko pridem v sobo, res ne morem počakat, da mi vse skupaj zaflajštrajo nazaj in s povoji pričvrstijo mavec, tako da se ponovno srečava s staro znanko kahlico. V tistem trenutku mi je res čisto vseeno, če so vrata na hodnik odprta in če me vse cimre gledajo – res moram nujno lulat.


Vas zanima, če so bile rentgenske slike res tako lepe? Je Maks pravilno narisal notranjo strukturo mojega gležnja? Več prihodnjič. 🙃