Ko je 4.5 mm dovolj za nov zmenek

Zapis berete na lastno odgovornost. 😊 Možni stranski učinki so zehanje (če je slučajno predolg zapis za vas), sicer pa smejalne gubice ob hudomušnih zapisih😄, mogoče kakšna solzica ob bolj resnih temah😢, lahko pa se vam odpre tudi nov pogled na svet. 🤩

Vnaprej se opravičujem tudi vsem iz zdravstva, ker so moji opisi poškodb zelo poljudnoznanstveni (da širša publika lažje razume). Vse zapisano ni nujno the ultimate truth – pišem po mojem spominu, ki pa je lahko tudi malce drugačen od dejanskih dogodkov.


Ponedeljek in torek mineta, kot bi mignil. Počutim se zdravo (razen tega, da ne smem stopit na nogo). Občutek imam, da so moje baterije že na 80%, tako da ko nimam kaj drugega za počet, počasi nabiram kilometre po hodniku ali telovadim v postelji – pa ne take vrste telovadbe s kakšnim zdravnikom. 😂 Na postelji lahko delam trebušnjake, pa z elastikami delam vaje za roke… 💪💪 Ko mi zmanjka idej, vprašam kolegico (ki je osebna trenerka), kaj še. Njen nasvet: “Ko ležiš v postelji, samo stiskaj ritne mišice. Nihče ne bo vedel, da telovadiš. Potem pa napiši knjigo 📕: Kako priti iz bolniške postelje bolj fit kot si prišel vanjo.” 🤣 Hvala Tjaša. 😂

OBISKI druga runda

Na obisk pride še Mateja. Sodelavka, moja zaposlena, hkrati partnerica v podjetju, srčna ženska, vse v enem. 💚 Prinese moj laptop iz pisarne (ki sem ga v 14 dneh v bolnici odprla samo enkrat za eno stvar, pa še to ni bilo v povezavi s službo, ampak usluga za kolega) in moj najljubši ducktape z unicorni. 🦄 Ta ducktape mi je Mateja kupila prvi teden, ko je začela s službo pri Eventniki. She knows me soooo well! 🤩 Dogovoriva se kako in kaj glede nujnih projektov, več pa itak tam sredi džumbusa ne moreva.

Moj najljubši ducktape. 🦄

Takoj, ko odide, vzamem moje bergle in jih spremenim v moje nove magic wands. Ta da! Pa naj še kdo reče, da mora biti vse v bolnici temačno. Lahko je tudi zelo zabavno. Sedaj ima zdravstveni tim našega oddelka en razlog več za smeh. 😁

A se opazi, da so to “moje” bergle?? 😜

Pride še sestrica, ki mi spet prinese hrano (oh, naslednji blog res mora bit o tem, kako nenormalno veliko sem pojedla v bolnici), in reče, da moram pozirat za mami in očita. Tole poziranje mi gre super.

“Mami in oči, jaz sem super, pa vidva?”

Seveda posnameva še video, kako šibam po hodniku. Tale spletna stran mi ne dovoli uplodanja videov, ampak saj ni nobene potrebe – samo predstavljajte si, da sem trenirala za paraolimpijske igre in da mi medalja zagotovo ne bi ušla.

Video sicer še ne znam uploadati, znam pa narediti print screene iz videa 😛

V torek se pri meni oglasijo trije kolegi in babi. Vsakega sem naročila ob svoji uri in seveda so vsi prišli hkrati. Jao fantje. 😜

Najprej pride Domen. Z njim sva se lani spoznala na nekem biznis dogodku. Domen vodi podjetje, ki postavlja super spletne strani, sama pa imam kar nekaj idej za par skupnih projektov (pa še mi moramo prenoviti našo spletno stran, ki je še iz leta 2014 in nič od navedenega ne delamo več, pa še vse na strani počasi crkuje), pa sva se zmenila za uradni sestanek. Če si preberete tale opis, vam bo jasno, da klasičnih kavic ne maram (v bistvu sem ena redkih ljudi, ki kave sploh ne pije). Oba sva hribovca, tako da sva se dogovorila za sestanek na Polhograjsko grmado (namesto v moji ali njegovi pisarni). Po poškodbi sem mu sporočila, da bi mogoče vseeno preferirala klasiko – čaj/topli/mrzli napitek, ko bom nazaj na nogah (ali vsaj na eni😜), pa me vpraša: “Kaj pa če pridem kar do tebe v bolnico? Pa ti povem še mojo izkušnjo, ko sem bil jaz v bolnici?” Pa je prišel. ☺️

Nekje sredi pogovora pride babi, ki mi prinese domačo juhico v termoski. Mimo pride moj operater in se mi res smeji, ker zadnje čase vedno jem, ko gre mimo. “Če sem pa skos lačna! Premalo mi daste za jest tukaj v bolnici!” 😋

Potem pride moj bivši fant (sedaj dober kolega, in to ne tisti bivši, o katerem sem pisala tukaj), ki pa ga babi komaj spozna. Začne razlagat, če je to un in un. 😄 Ne babi, to je en drug. Ah ja, Nikini bivši fantje včasih zmedejo mojo familijo. Predvsem to, da sem z večino v zelo dobrih odnosih… Res je, da sem že kar nekaj fantov pripeljala domov v vseh teh letih, ampak si pa vseeno niso tako zelo podobni. Glede na to, da je ta daleč največji od vseh, bi si ga res lahko zapomnila. 😄

Potem pride še Aleksandar, ki mi je prvi dan v bolnici prinesel pliškota unicorna, in nastane gužva. Babi gre, poslovi se še Domen, čeprav do projektov sploh še nisva prišla, potem pa nas preostale tri naženejo ven iz sobe (ostali obiski pri sosednjih posteljah so se pritožili, da smo preglasni). Verjetno zato, ker smo res glasni. Ob vseh teh fajn fantih se jaz namreč na ves glas smejim. 😄 Preostala dva kolega se sicer med seboj še ne poznata, ampak se takoj zaštekata (večinoma mam res fajn ljudi v svojem življenju), zato ju kar pustim, da se pogovarjata, in grem nabrat še par metrov po hodniku gor in dol.

ZMENEK

Kasneje me babi vpraša, če imam zmenke v bolnici. Sploh tale Domen ji je bil sumljiv. Pa sem mu pisala: “Domen, moja babi misli, da sva bila na zmenku.” Pa mi napiše nazaj: “Tehnično si imela zmenek, ker sva se ZMENILA. 😛 Vsak sestanek se je potrebno dogovoriti ali po domače “zmeniti”. Torej: ZMENEK. 🙂” Ahahaha ne vem če je moja babi mislila tak zmenek. Še dobro, da je vsaj njegova punca kul in mu dovoli take vrste zmenkov. 😄


MEŠANE NOVICE

Dobre volje v bolnici torej ne manjka. V torek dopoldne sem imela še CT slikanje in čakam, da se moj operater oglasi z rezultati. Ko pride, že vidim na njegovem obrazu, da nekaj ni ok. “Torej, kakšo je stanje?” “Imam mešane novice.” Takrat moje navdušenje pade. 😢

“Na notranji strani gležnja zgleda vse ok tako na rentgenu kot na CTju, tudi šivi se lepo celijo, tako da tisti del noge je super. Ampak tisti del ni bil tako močno poškodovan.” (Se spomnite slike poškodbe, ki jo je narisal Maks? Tam se vse jasno vidi. 😄)

Moj operater ima s seboj dve plastični kosti, da mi vse nazorno pokaže. “Na zunanji strani, kjer je tale majhna kost (fibula) – ta kost je bila čisto zdrobljena, zraven nje pa so bila potrgana vsa vezivna tkiva. Ko sem med operacijo to kost sestavljal nazaj, je bilo kar nekaj parametrov, ki sem jih moral zadeti. Dolžina kosti, rotacija kosti, kako daleč je od druge kosti (tibie) v tej smeri, pa to razdaljo, in tole…” začne naštevati, kaj vse je bilo potrebno uganiti skoraj na slepo, da bi kost postavil nazaj na svojo pozicijo. “Tvoja kost je kar plavala tam, ker ni imela nobene opore okoli. Ponavadi jo na mestu drži sklep in pa okoliška tkiva (vezi), ampak to se je vse potrgalo med poškodbo. Tako da večino teh parametrov sem sicer zadel, je pa en, ki mi ni všeč.

Naredili so mi namreč primerjalni CT leve (poškodovane) in desne (zdrave) noge, ker je moj operater želel videti, če je res postavil kost točno tja, kamor bi jo moral. “Nika, po pogovoru s še par drugimi zdravniki bi jaz priporočal ponovno operacijo, da to kost premaknemo za 4.5 mm v drugo smer. Operacija je mini v primerjavi s prvo, trajala bi 15 minut, bomo pa morali odpreti šive na zunanji strani, vzeti ven šrauf, ki povezuje obe kosti, prestaviti za 4.5 mm in zašraufati nazaj.” Moja odločitev je sprejeta v trenutku. “Če vi pravite, da bi ponovno operirali, sem jaz za. Dajmo.” Moje zaupanje vanj je še vedno na 110%.

“Vi ste zame kot en majhen puppy, čisto majcen kuža. Moj najstarejši pacient je imel 108 let, večina pa jih ima čez 80. Vi pri 33 letih… Puppy. Tako da jaz moram računat, da bo vaš gleženj normalno deloval še vsaj 70 let. In čeprav je sedaj noga čisto ok in bi verjetno večina zdravnikov rekla, da dodatna operacija ni nujna, bi, če bi bila na postelji moja žena, sestra, mama, vsekakor priporočal še eno operacijo.”

A sem kot tak puppy? 😉

Saj sem se že strinjala, ampak vseeno sem vesela še dodatne razlage. Sploh tale puppy je kul. 🐶 Pa sploh mi je všeč, da bo moj gleženj normalno deloval še 70 let. Skoraj vse ženske po babičini strani doživijo čez 90 let, tako da je ta prognoza kar pravilna. ☺️

Sporočim vsem, ki jih je skrbelo, kakšno je trenutno stanje (nova operacija bo čez en teden), ampak sama nemira ne občutim. Zvečer pospravim bergle, dam čepke v ušesa, unicorn masko čez oči, unicorn pliškota pod nogo, nastavim alarm za tablete, in grem spat.

VROČINA

Ampak celo noč skoraj nič ne spim. Večino noči v bolnici mi je bilo vroče in sem bila na pol odkrita (eh, zakaj luštni dohtarji nič ne dežurajo ponoči😜), to noč me pa tako močno zebe, da oblečem jopico čez seksi bolniško haljo in se pokrijem še z dodatno deko čez svoj bolniški kovter in še vedno me zebe. Celo noč se samo premetavam. Ko je čas za umivanje, se mi tudi zob ne da umit. Ko pride zajtrk, ne pojem skoraj nič. Peš grem komaj do WCja. Okoli 10h prvič pomislim, da bi lahko bilo kaj narobe… Glede na to, da me še vedno zebe, prosim sestre za termometer. Na ušesu sicer nič ne kaže vročine, ampak ena izmed sester reče, da so živosrebrni še vedno najboljši. Ga dam po pazduho in čakam… 37.3°C. In takrat se začne:

PANIKA

Moje misli takrat gredo nekako takole: “UMRLA BOOOOM.
“Nika, ne pretiravaj. Samo malce vročine imaš.”
“Ja, ampak če na dan pojem itak 6 tablet paracetamola in še 8 drugih tablet, veš kok bi imela vročine, če ne bi pojedla tok zdravil, ki znižujejo temperaturo. Verjetno čez 40°C!!”
“Ja, to je pa smiseln argument. Mogoče je pa kaj narobe z nogo? Je začelo kaj gniti?”
“AAAAAA!!! Res me že dva dni niso odvili, verjetno je okužba, gangreno mam!!!”
MRSA!! Sepsa! Umiraaaaaaaam.”
Včasih ni fajn preveč vedeti o dogajanju v telesu in možnih zapletih. V času študija medicine večina študentov vsaj enkrat postane hipohonder in kar naenkrat pri sebi odkrije simptome bolezni, o kateri se takrat učijo. Jaz sicer v bolnici nisem nič študirala, ampak o večini področij v medicini (oz. v telesu) vem čisto malo, in ko dam vse to (nepopolno) znanje skupaj, sem si naslikala najbolj možen črn scenarij in ob vročini 37.3°C seveda umirala. Mogoče mi bodo morali pa samo nogo odrezat? Ne vem, kaj od tega je bolje.

UMIRAM

Prosim sestro, da pokliče mojega operaterja, ki pa ga ravno takrat ni, zato se pri meni oglasi drug zdravnik. Povem mu, da napol umiram in odvrne: “To je normalno po operaciji, to sploh še ni vročina. Nad 37.5°C je malce vročine, sicer pa je dejanska vročina šele nad 38°C. Samo počivajte.” Če sem pa včeraj napol trenirala za paraolimpijske igre, danes pa moje telo komaj zmore do WCja! Noga mi bo segnila tam spodaj pod mavcem, že od ponedeljka ni noben pogledal rane in šivov, katastrofa! Počutim se, kot da me noben ne razume.

Hvala bogu me kakšno uro ali dve kasneje na mojem počasnem potovanju do WCja opazi moj operater.
“Nika, kaj pa je narobe?”
Počutim se, kot da me je povozil traktor. Komaj pridem do WCja. In ful visoko vročino imam, zdaj je narasla že na 37.4°C!”
“Ti bomo dali preveriti kri za vsak slučaj.”
Končno zdravnik, ki me razume. 💚

Kosila ne jem. Kri mi vzamejo ob 13h. Skenslam skoraj vse obiske (rada bi samo spala, pa ne morem). Ob 17h sem še slabše kot prej… Kje so sedaj te izvidi?? Sprašujem kolega, če lahko pogleda v sistem, kaj je narobe z mano. “Joj Nika, veš kaj vse bom prekršil, da ti pogledam tele krvne izvide… Pa ravno nekaj delam.” Ampak če jaz umiram, noga mi razpada!!

Čez pol ure pride sestra in reče: “Smo dobili izvide. Kri je ok.” Sporočim, kolegu, da mu ni treba kršit vseh pravil, da bom baje preživela.

Začnem razmišljati: “Sem mogoče zadnje dneve malce pretiravala? Bi se telo moralo malce spočiti?” V meni odmeva: “JAAAA! A bi nam lahko dala malo mir in samo ležala v postelji brez tvojih glupih treningov?” “OK, telo, oprosti. Ne vem, če znam, ampak lahko pa poskusim.”

In čez pol ure se počutim veliko bolje. Končno pride večerja in prvič nekaj pojem v tistem dnevu.


Ko sem se pred dnevi pogovarjala s kolegico, ki je imela nekaj mesecev nazaj operacijo trebuha, mi je podelila, da je imela podobno izkušnjo. Večino dni je bila ok, potem pa je prišel en dan, ko je kar naenkrat postalo vse črno in je začela razmišljati o tem, da bo umrla. Zame je bil na to sredo strah, da umiram, tako resničen, kot je bilo pred tem prepričanje, da bom že čez dva meseca veselo skakala v hribih. Čeprav sem lahko logično razmišljala in mi je bilo jasno, da ni nobene možnosti, da imam sepso, je drama v moji glavi zmagala.

Kaj naredit v takem primeru? Meni tiste floskule: “Daj pomiri se no,” niso pomagale. Kar mi je pomagalo, je bilo to, da je nekdo videl mojo stisko, pa čeprav na daleč, in mi objektivno pokazal, da vseeno ni nič narobe.

Po tem pa sem lahko upoštevala nasvet: “Nika, mogoče je pa telo končno dojelo, da si imela operacijo, in je celotna izkušnja in vse skupaj prišlo za tabo. Spočij se, naspi se in naberi energijo, jutri je nov dan.”

Pa poskusimo počivat.

In kaj zanimivega se zgodi naslednji dan? Izveste kmalu. 😉

Loading