Operacija št. 1

Nadaljevanje opisa moje poškodbe – tole je blog št. 4. 😉 Kot že rečeno – blogi bodo dolgi, obširni in bodo večkrat zašli s teme (zdaj boste imeli malce vpogleda, kaj vse se hkrati dogaja v moji glavi). Že vnaprej se opravičujem vsem, ki tako obširne razlage niste želeli, ampak – saj vas nihče ne sili, da berete naprej. 😄  Vnaprej se opravičujem tudi vsem iz zdravstva, ker bodo v nadaljnjih blogih moji opisi poškodb zelo poljudnoznanstveni (da jih bo širša publika lažje razumela). Vse zapisano ni nujno the ultimate truth – pišem po mojih spominih, ki pa je, glede na to, da sem bila “malce v šoku”, lahko tudi malce stran od dejanskih dogodkov. Vse napisano je moje osebno mnenje.


Tale blog bo opisal pripravo na mojo prvo operacijo ter po mojih najboljši spominih dogajanje med operacijo. Prosim, bodite prizanesljivi, anesteziologi so me “zadrogirali”, tako da je moj spomin malo luknjast 😉

Ostanem sama na urgenci. Kličem starše na Tajsko, prej se jima namreč nisem želela javiti, ko nisem vedela, kaj točno je z mano. Sedaj približno vem in ju video pokličem. “Hej mami, ali imata kaj koktejlov v roki? Jaz imam tudi enega, samo dežniček mu manjka!” In pokažem mojo infuzijo. Mami prebledi: “A si ti na urgenci?” “Jap. Malo sem se polomila.” Rečem jima, da trenutno res ne bi razlagala še sedemintridesetič, kaj se je zgodilo, da pa vem, da imam zlomljen gleženj in da čakam na operacijo. Seveda želita pomagati, ampak kaj pa naj naredita 8.900 km stran? “Mami, prosim ne preveč skrbet, zame zelo lepo skrbijo, sprejel me je bivši sošolec, kirurg, ki me bo operiral, je TOP, tako da bo vse ok.” Ko končamo, se jima še pofotkam v dokaz, da mi nasmeška in iskric v očeh še vedno ni nihče vzel.

Moja nova zapestnica in seksi srajčka. Čeprav so vzeli vse ostale moje stvari, mi nasmeška in iskric v očeh ne more nihče vzet.

Tisti, ki me poznate, veste, da je ena izmed mojih glavnih lastnosti večni življenjski optimizem (ali pozitivizem, karkoli želite reči temu).

Je kozarec na pol poln ali na pol prazen? Kozarec je vedno poln – v polovici je voda, v drugi polovici pa zrak.

Moj pogled na življenje

Nekako takšen je moj pogled na življenje. Zato se tudi na vseh fotkah smejem – to se mi zdi veliko boljši pristop kot pa da tečnarim in jamram. Ne vem, če bo moje videnje sveta spremenilo rezultat na koncu, je pa moj način definitivno veliko bolj zabaven za sprehod čez življenje. Ampak potem pa počasi pride na vrsto moja domišljija (ki jo imam tudi dovolj za izvoz). In začnejo se predvajati holywoodski scenariji v moji glavi. Nikoli več ne bom plezala. Nikoli več ne bom šla v gore. Nikoli več ne bom mogla plesati kizombo, bachato, salso… Drsanje, odpade. Ma kaj plezanje, plesanje – HODITI NE BOM MOGLA NIKOLI VEČ! Totalna drama. Potem je moj scenarist prišel do tega, da bo verjetno treba nogo odrezat, ker je vse skupaj preveč poškodovano. Skratka, nič več ne bom mogla počet stvari, ki jih imam res rada.

Hvala bogu se zavem, da je to samo moja domišljija in jo ustavim. Vseeno me zajame neka čudna tesnoba in sem čisto prestrašena. Pa nobenega ni z mano, so me zaprli v mojo sobo 84 (če bi bila vsaj soba 102). Ah. Edina stvar, ki mi pade na pamet, je, da zaprosim za clearing. Kot uvodna voditeljica za Landmark večkrat mesečno vodim uvode v Landmark Forum in pred vsakim uvodom imamo clearinge, kjer postavimo prostor, v katerem bo potekalo srečanje. Prav, pa postavimo clearing za operacijo – karkoli bo bolje kot moj trenutni scenarij.

 

No ja, nisem sama. Mam bergle, ki sem jih dobila skupaj z mavcem. Sedaj jih dobiš že pred operacijo, da ti jih potem slučajno ne pozabijo dat. 😉

Pišem Blažu, vodji Landmarka za celo Slovenijo. Blaž je bil na neki super pomembni službeni zabavi, ampak prepozna nujnost in me pokliče za par min. “Nika, kaj moraš reči, kaj te teži? Česa te je strah?” “Da nikoli več ne bom skakala, plesala, šla v hribe, plezala. Da nikoli več ne bom normalno hodila.” In se zjokam. Po tem sem še nekaj momljala, mislim, da me Blaž ni razumel čisto nič čez moj poln nos, ampak sej ni važno, kaj sem povedala. Dojel je, v kakšnem stanju se trenutno nahajam. Pogovor se nadaljuje z njegovim 10 minutnim govorom, katerega vam ne znam obnoviti. Nimam pojma, kaj je povedal. Dojela pa sem, da je vse, kar se dogaja, samo zdaj, da to ni končni rezultat. Po tem sem malo bolj pomirjena. Še vedno pa daleč od ok. Seveda pa me je vprašal tudi, če je kakšen luškan zdravnik tukaj in da moram nujno vsaj zdaj mal flirtat. Ja res, Blaž, res je ravno pravi čas za to.☺️

In tako v zgodbi pridemo do zdravnika Mihata št. 3. Če tole bere kakšen srednješolec, ki mu je ime Miha in ne ve, kaj bi šel študirat – pojdi na medicino, očitno so Mihati tam uspešni 😊

Tale Miha št. 3 je poseben zato, ker ima najlepše učke na tem svetu. 😍 Saj sem ga spoznala že prej v tej zgodbi, ampak bom preveč zašla s teme, če bom mogla veliko o njemu pisat. 🙈 Večino stvari, ki mi jih je povedal, sploh nisem slišala, ker sem samo gledala njegove učke. Upam, da ni povedal karkoli pomembnega glede noge. Ampak vidim pa, da gre mimo moje sobe ravno takrat, ko jokam Blažu v telefonu. “Ja Nikaaaaa nooooo,” slišim.

Pride nazaj, ko nisem več na telefonu, in reče: “Sem te videl jokat, pa sem rekel sestram, da ne želiš operacije.” “Neeeee sploh ni to, jaz bi operacijo čim prej!! Jokam zato, ker ne bom mogla več plesat, plezat, hodit v hribe ali pa sploh hodit!” rečem in spet planem v jok. Res mi je gre super tole flirtanje. 🤦‍♀ Miha me začudeno pogleda in reče: “Pa saj boš lahko vse te stvari še vedno počela. Samo ne danes in ne nekaj časa. Potem boš pa lahko vse počela.” Tišina (tudi jaz utihnem in ga samo gledam in razmišljam, kok fejst razmazano maskaro mam.) “Ampak če se želiš smilit sama sebi in se sekirat za naprej za brezveze, pa kar izvoli.” In gre. “Prav, pol se bom pa še malo jokala!” 😭 Po parih minutah dojamem, kaj je rekel, in neham jokat.

 

Edina pametna stvar, ki sem jo odnesla iz šova TOP4 pred leti, je spoznanje, da lahko sprednjo kamero na telefonu uporabiš namesto ogledala. (Res priznam, da prej tega nisem vedela, zato hvala vsem manekenkicam iz šova, ker so konstantno bulije v telefon in sem šele na koncu snemanja ugotovila, da si popravljajo makeup.) Tukaj sem želela pogledat, kok sem si med jokom razmazala maskaro. Pa sem ugotovila, da je ni nič več, da sem vse izjokala.

Vseeno pokličem še Vanjo, mojo sparkly bubbly kolegico ✨ , tudi uvodno voditeljico. “Halo, je to center za okrevanje?” “Ne, Nika, to je center za clearing. Povej, kaj se ti dogaja in kaj bi rada skreirala.” Še enkrat ponovim, česa vsega me je strah. Vanja spet ne razume tričetrt stvari (s polnim nosom od joka je pač težko razumljivo govoriti), ampak dojame pomen. “No super, zdaj pa dajeva to na stran. Kaj pa bova skreirali za operacijo?” Po pogovoru izberem sledeče:

Strokovnost, jasnost in zaupanje – da bo kirurg res obvladal, da bo jasno videl poškodbe in kaj more narediti, ter moje 110% zaupanje vanj in v njegovo ekipo.

Gibljivost, trdnost, lahkotnost – da bo moj gleženj po koncu operacije točno tak (gibljiv, trden in hkrati lahkoten).

Izpolnjenost, sreča, ljubezen – ko bom skakala okoli s mojim novim super gležnjem, bo prisotno točno to. Zakaj pa ne bi imela tega tudi med operacijo?

Kreacija za operacijo

Zdaj sem pa pripravljena na operacijo. 🥰


Malo pred deveto zvečer pridejo pome in me odpeljejo v operacijski blok. Zoran in Rene, dva fejst fanta (iz anesteziološkega tima), me že začneta nekaj hecat, pa še sploh do operacijske nismo prišli. Zabavno – tega ne rabim kreirat, to gre vedno z mano 🤩

Ponovimo vsa vprašanja od prej, poudarek na alergijah ter če je operacijska noga označena. Povem, da so se kar fejst potrudili označiti pravo nogo, da imam celo več puščic, da ne bodo sfalili. Plus mavec je na nogi. Pa rentgen in CT imajo. Po moje bo moj operater že vedel, katero je potrebno operirat, mu res zaupam, čeprav ga še nikoli nisem videla. 💚

 

Tole je sicer slika noge po operaciji, ampak tako spodaj kot zgoraj sem imela puščice narisane. 🙂

In v tistem res pride ta moj operater do moje noge, se mi predstavi in reče, da bo samo malo pogledal mojo nogo pod rjuho. “Taki fejst fantje zmeraj lahko pokukajo.” Ojoj, a sem res to ravnokar naglas rekla?? 🙈🙈 Iskreno povedano ga nisem niti videla v vsej tisti zmešnjavi, ampak če je TOP kirurg, pol je ziher fejst dečko. Hvala bogu se celoten tim začne smejat in nadaljujemo z neverending vprašanji (nova checklista!). Kdaj sem jedla in pila in če so mi že vse razložili glede anestezije. Hm, ne, nihče mi še ni nič razložil. Pa se začne kratko predavanje o prednostih in slabostih splošne in spinalne (področne) anestezije. Do takrat sem bila prepričana, da bom dobila splošno anestezijo, niti pomislila nisem na spinalno. A nismo zato čakali, da sem na tešče? Ampak tale Rene je kar fejst zagovarjal spinalni blok. Vmes se že prestavimo v operacijsko dvorano in ga vprašam: “Jah, če je tako fajn, zakaj pa vsi ne dobijo spinalne?” “Niso vsi tako zdravi kot ti. Plus možne komplikacije so te pa te…” Aha, pa smo tam. “Rene, dajva tole poenostavit. Kaj bi pa sebi dal?” “Spinalno.” “No, torej, sva hitro rešila. Spinalno, prosim.” Podpišem še nekaj papirjev in začnemo. Če koga zanima kaj več, več info o anesteziji tudi tukaj.

Najprej name namestijo sedemnajsttisoč kablov in infuzij (no ja, malo manj pa res). Ko že lepo ležim, se spomnijo, da se moram vsesti za spinalno. Se usedem po navodilih, Zoran me spredaj drži, da kam ne uidem. Ker s tole nogo res lahko tečem, ane. 😊 (Saj vem, da je bil tam, da ne bi dol padla.) Kot pri vstavljanju venskega kanala tudi tukaj ne gre gladko. Rene poskusi prvič, ne gre. Se pohecam in pokažem vso plavo roko: “Rene, nič se ne sekiraj, kanala tudi niso v prvo vstavili, šele tretjič je ratalo!” Zamomlja nekaj v stilu, da je tole nekaj čisto drugega. Jah, saj razumem, da ne ciljaš žile. No, pa poskusimo še enkrat. V drugo uspe. “Sedaj bodo tvoje noge postale vroče in težke in jih kmalu ne boš čutila več.” Se uležem in me vprašajo za glasbeno željo.

Uuuuuuu, tole bo pa prav fajn operacija, še glasbeno željo mam lahko! Če povem en komad, to ne bo dolgo trajalo… Zato se odločim za božični venček Michaela Bubleja: https://youtu.be/w9ADYSAko78

 

Čutim, da nekdo že nekaj dela z mojimi nogami, pa rečem: “Samo malo počakajte. A je normalno, da jaz še vse čutim in da lahko premikam noge?” Dvignem zdravo desno v zrak in z njo pomaham. Prihiti Rene in začne testirat, kje po nogah čutim mrzlo/mokro. Ammm, povsod? Njegov obraz ni videti najbolj navdušen. Še nekajkrat potestira, počasi občutek mokrega/mrzlega izginja. Meni se ne sanja, a je to dobro ali ne (sem sklepala, da bi ta občutek že zdavnaj morala izgubiti).

Potem zaslišim prvih nekaj sekund moje glasbene želje in Rene reče, da mi bo dal malo kisika, spomnim se še zelene maske, ki pride na moj obraz, potem pa je moj naslednji spomin konec operacije, ko mi povedo, da je šlo vse ok. Hm…. Sem vmes zaspala? So me zadrogiral? Kakorkoli, mogoče je bilo pa bolje, da sem vse skupaj prespala, vsekakor pa se operacije ne spomnim (kot bomo videli nekaj blogov kasneje pri operaciji št. 2, na veliko žalost kirurgov med prvo operacijo nisem spala 😁).

Ampak to je pa že nova zgodba… 😉