Česa ne vprašati

Tale blog bo pa malce drugačen. Esmeraldovsko dolge internetnovele (nimam TVja, tako da ne more biti telenovela) s poškodbo ne smemo prekmalu zaključiti, zato je prav, da pred nadaljevanjem pogledamo še nekatera druga moja spoznanja. Kot že rečeno – blogi so dolgi, obširni, bla bla, ni vam potrebno naprej brati, če ne želite, bla bla. 😄 Bo pa tale blog malo manj smejalen in malo bolj resen. Da ne boste na koncu rekli, da vas nisem opozorila.


Padem. Petra naravna nogo. Pridem na urgenco. Čakam na operacijo. In razmišljam.

Ko se poškoduješ, začne čas vsaj za nekaj časa drugače teči – ni več norega hitenja s sestanka na sestanek in norenja z enega opravka na drugega, z ene aplikacije na drugo… Dejansko se čas ustavi. In čakaš.

Kolega se jutri poroči. Hm, mogoče bi javila, da me ne bo na poroko? “Jernej, vem, da imaš danes verjetno čisto poln dan, vseeno pa sem ti želela osebno povedati, da me jutri ne bo na poroko. Zlomila sem si gleženj, čakam na operacijo in res ne vem, koliko časa bom v bolnici, zagotovo me pa jutri še ne spustijo domov.” “Ni panike, Nika, pocajtaj se, te pa bomo zagotovo pogrešali! Pošiljam en zdravilni objem.”

Ok, to je opravljeno. Sporočim v meni pomembno Whatsapp skupino, da odpovedujem čisto vse klice in vse moje obveznosti do nadaljnjega (samo na kratko obrazložim, kje sem in kakšna je situacija).

Javim še na TEDxNovomesto, kjer me ta glavna organizatorka nestrpno pričakuje. Tudi tokrat pošljem samo sms, nimam energije za nenujne klice.

Kaj vse moram še opraviti, komu vse moram še javiti?

Zazvoni telefon: “Vaš avto je popravljen, lahko ga pridete iskat še danes do 17h!” Res je najbolj fino, da sem avto ravnokar dala na ta velik servis plus uredit vse ostale stvari, ki so bile za zrihtat in da sem vanj ravnokar vložila slabega jurja. “Hvala, ker ste ga tako hitro popravili. A je lahko še nekaj časa pri vas? Sem na urgenci in imam občutek, da še nekaj časa ne bom smela stopiti na nogo. Se bom zorganizirala, da ga pride nekdo drug iskat, ampak zagotovo ne danes.”

Uf. Še babi in stara mama. Se odločim, da bom danes sporočila samo babici, glede na to, da z njo živim, in bi jo skrbelo, če ne bi prišla domov prespat. “Babi, hej, mene danes ne bo domov. Pa še nekaj dni zagotovo ne. Čakam na operacijo.” A veste, kaj je sledilo? Tale babi je res kul, tako da verjetno pogovor ni šel čisto po vaših pričakovanjih. “Kaj si pa delala?” “Plezala in si zlomila nogo.” “Aha ok. No, pozdravi se, srečno na operaciji, in javi, ko boš vedela kaj novega.” Nič drame, nič teženja. Kot sem rekla, kul babi. Stare mame si pa ne upam poklicat, res nimam energije.

Nujno moram obvestiti še sodelavke v podjetju. Kdo bo sedaj vodil podjetje, ko mene ni? Kdo bo prevzel vse nujne obveznosti in projekte? Tukaj res nimam čisto nobene skrbi, saj sta tako Mateja kot Anja dva največja sončka🌞, najbolj pridni mravljici in sta hitro razumeli resnost situacije in odreagirali temu primerno.

V tistem pa se usuje tona sporočil in klicev. Se je že razširil glas o moji poškodbi…

Večina jih je spraševala vsaj enega ali pa kar vse izmed ¨prepovedanih vprašanj¨ (beri spodaj).

Zakaj so ta vprašanja prepovedana? Ker so nesmiselna in/ali neumna in poškodovancu povzročajo samo še več podoživljanja, karkoli je že doživel. Če se jih lahko v bodoče izognete, vam bova tako jaz kot tisti na bolniški postelji izjemno hvaležna.

In katera so ta vprašanja?

A si ok?

A si v redu?

Prvo prepovedano vprašanje

Moj odgovor: “Ne, nisem ok./Ne, nisem v redu.” In potem tišina na drugi strani telefona. Ali pa vidim, da je oseba prebrala, pa ne ve, kaj napisat sedaj. Jah, zagotovo nisem ok, če sem pa na urgenci! Ali res kdo misli, da se je zgodilo nekaj takega: Danes je bil res prekrasen dan, počutila sem se super fino fajn, potem sem si pa rekla: No, ker sem pa tako v redu, grem pa danes malo na urgenco. In sem šla v triažno ambulanto in jim rekla, da sem ok, ampak če me lahko prosim sprejmejo.

Če sem na urgenci, nisem ok. Res neumno vprašanje. Če pa sem ok, je pa to zato, ker sem v spremstvu nekoga, ki ni ok. (Tretja opcija je pa, da tam delam, kar pa veste, da ne. Mam svoje podjetje, ki ima naslov na Vojkovi.) To je to. Vprašanje “Ali si v redu?” torej ni potrebno, ker vam garantiram, da je nekaj narobe/ne ok, če je nekdo na urgenci. Saj vem, da pridejo na urgenco velikokrat tudi taki, ki jim ne manjka kaj dosti, pa mislijo, da bodo tukaj hitreje “prišli na vrsto” kot pri osebnem zdravniku oz. da bodo prej prišli na CT, rentgen, magnet… Si pa predstavljam, da vseeno na travmi ni kaj dosti takih (ali pa vsaj upam, da ne).

A te boli?

A fejst boli?

Kok te pa boli?

Drugo prepovedano vprašanje

Zakaj moraš pa ti to vedeti? Razumem, zakaj me to vpraša kdorkoli od medicinskega osebja. Oni morajo vedet, da vejo, ali mi morajo dodati še kak koktejl (takega z dežničkom 🍹 – ja, prosim! 😁). Za vse ostale je to irelevantna informacija.

Jaz sem verjetno ena izmed redkih oseb, ki se ponavadi, ko me nekdo vpraša: “Kako si?” ustavim in se zares vprašam, kako sem. In nato povem. Če rečem karkoli drugega kot: “V redu,” so ljudje ponavadi kar presenečeni. Ja, a me nisi ravnokar tega vprašal/a? Spomnim se pogovora v kuhinji v nadstropju, kjer imamo pisarno, ko je prišla mimo neimenovana gospa, in me vprašala, kako sem – dober teden po tem, ko sem imela (nenačrtovan) splav. “Res nisem ok, zelo sem utrujena, in žalujem.” Ni vedela, kaj se je zgodilo, saj vem. Ampak njen pogled je bil vseeno nepričakovan. In potem je kar šla, ker ni vedela, kaj naj reče. Če te res ne zanima, ne sprašuj.

Če gremo nazaj k bolečini – vsakič, ko mene nekdo vpraša, koliko me boli, torej preskeniram telo, koliko me boli. Glede na to, da imam za moje pojme zelo visok prag bolečine, to sicer ni tako naporno, ampak tam na travmi je bilo izjemno neprijetno. Že itak me je bolelo, ampak da me še vsak sprašuje, če me fejst boli, je pa še bolj boleče. In kaj boš sedaj z informacijo, če ti rečem, da me boli za 4? Kaj pa, če rečem, da me za 7? Ljudi je predvsem zanimalo, ali je fejst bolelo, ko sem se udarila. Ne, res ni. Udarec je trajal manj kot sekundo. Tudi če bi bila bolečina 1.000, če je to momentalno, bi zdržal skoraj vsak. Meni je veliko huje, če me nekaj časa boli in se potem razboli.

Intermezzo: V nekem trenutku me zdravnik z lepimi učki vpraša, koliko me boli. Njemu to vprašanje dovolimo. 😍 “Tam nekje 7,” odgovorim v smehu, upajoč, da dobim še kak koktejl z dežničkom. Slišim, kako reče sestri: “Napiši 3 ali pa max 4, tole ni 7.” Premislim, in ugotovim, da tole res ni sedem, in se strinjam z njim. Zna biti veliko huje in kasneje, ko me je res bolelo, se nisem prav nič smejala.

Na žalost vem tudi, kako je, ko boli za 10. Priznam, da sem imela pri 13 letih lepotno operacijo (in to na drugem delu telesa, ko si sedaj predstavlja večina moške populacije). 🙃 Nekaj let pred tem me je v šoli en fant porinil v rob stene (saj veš, do punc, ki so ti všeč, moraš biti malo nasilen pri teh letih – ali pa sem jim kot piflarka s samimi petkami šla preveč na živce – nikoli ne bomo vedeli), in tako se je poškodovalo moje uho oz. bolje rečeno uhelj. Ko se je pozdravil, je potem ta en uhelj štrlel pod drugim kotom kot drug in zato nekaj let nisem nosila čopa (najstnikom je videz izjemno pomemben, kar spomnite se svojih najstniških let). Že itak sem bila za večino sošolcev tista ta čudna, ki se ni nič učila, pa ni v celi OŠ dobila niti ene štirice (beri: karkoli manj kot 5), da bi pa sošolci izvedeli, da mi še ušesa štrlijo? Po moje ne bi preživela osnovne šole. Zdravnica je zato predlagala, da grem k lepotnemu kirurgu na operacijo, ki mi bo prišil oba ušesa, in potem bosta oba poravnana. Tako sem že pri 13 letih ležala na operacijski mizi sedaj predstojnika plastične kirurgije pri UKC, ki mi je prišil ušesa (v lokalni anesteziji). Takoj po operaciji sem lahko šla domov, nihče pa mi ni povedal (niti moji mami, ki je bila z menoj), da bi bilo super vzeti kaj proti bolečinam, ko bo lokalna anestezija popustila. Kako boli za 10, sem kruto spoznala nekaj ur kasneje, ko sem se od bolečin metala po tleh, tolkla z rokami in nogami okoli sebe in se drla ter jokala hkrati. Hvala bogu je očka odbrzel v lekarno, kjer so mu svetovali, kaj bo najprej prijelo proti bolečinam.

Razumem vse, ki si poskušajo predstavljati poškodbo, in še njih zaboli, ko samo pomislijo na to, kaj se je zgodilo. Ampak ali res komurkoli koristi informacija o tem, koliko sedaj boli to osebo? Ali ji ne bi raje pozornosti preusmerili drugam, na kaj bolj prijetnega? Vaša radovednost lahko počaka.

Koliko časa pa traja rehabilitacija po taki poškodbi?

Kdaj boš spet lahko normalno skakala po hribih?

Tretje prepovedano vprašanje

Če je kdo največji organizator na tem planetu, potem sem to seveda jaz. (Napiše Nika skromno.😊) Ampak tisti, ki me poznate malo bolje – saj veste, da imam vse zorganizirano, popredalčkano, splanirano… Malce OCDjevski frik na momente. 😊 Zato pa vodim agencijo za organizacijo dogodkov, ker je to res tisto, za kar sem bila ustvarjena. (Če imate tudi vi radi organiziranost, si lahko brezplačno snamete Eventnikin Načrtovalnik leta 2020 tukaj.)

Vendar, dajmo se za trenutek ustaviti. Nisem šla še niti na operacijo, pa me že vsi sprašujete, kdaj bom nazaj na nogah? A me lahko najprej operirajo in mi moj operater pove, kako obsežna sploh je poškodba? Zakaj ste vsi vi toliko bolj neučakani kot jaz? Prvič v življenju nisem splanirala cele poti rehabilitacije. Tudi sedaj, ko to pišem (pa je že 17 dni od poškodbe) še vedno ne vem, kdaj bom na polno nazaj. Grem korak za korakom. Najprej prva operacija. Potem do prve preveze, da vidimo, kako se celi. Potem prvi rentgen. Potem prvi CT. Potem pa naprej. Tukaj smo pri mojem primeru prišli do še ene operacije in potem ponovi postopek od prej. In jaz sem ok s tem, da grem korak za korakom – karkoli reče moj operater, da je naslednji korak, na to čakam, na to se koncentriram, in nič dlje. Totalno novo področje zame. Priznam, da bi že sedaj rada v urnik dala toplice in rehabilitacijo in fizioterapijo in vse, kar spada zraven, pa žal ne gre.

Najboljši so bili pa tisti primeri, ko je oseba izvedela dva stavka o moji poškodbi in potem sem brala cel dramski vložek o tem, kako pozna nekoga, ki pozna nekoga, ki je imel točno isto kot jaz (res fajn, da v tej točki še jaz ne vem, kako zelo poškodovan gleženj imam, ampak veš pa ti, super). In ta, ki je imel isto kot jaz, še 4 mesece ni smel stopit na nogo in potem še toliko mesecev to in potem še tega ni smel in res je težko življenje s tako poškodbo… Hvala za “vzpodbudne” besede in ker si me ravnokar za nadaljnje leto poslal na invalidski voziček. Take in drugačne “prijazne” besede so pripomogle k temu, da je moja domišljija pred operacijo čisto podivljala in da sem resno verjela, da ne bom več normalno hodila.


Saj vem, da večina ni mislila nič slabega, ampak vsa ta vprašanja izhajajo iz vas in vaših strahov in vaše radovednosti. V tistem trenutku pa sem bila neizmerno vesela tistih nekaj posameznikov, ki so se znali postaviti v mojo kožo, in so samo bili z mano. Me prijazno vprašali, kaj potrebujem, če lahko karkoli naredijo, če potrebujem karkoli izven urgence za porihtat, pa lahko to naredijo namesto mene?

Kako super bi bilo, če bi mi kdo napisal: “Ti lahko kako olajšam to situacijo? Ti jo lahko kako polepšam?” Ali pa mogoče kaj v stilu: “Čemu bi se pa rada posvetila sedaj, ko si v taki situaciji? Na čem bi rada delala naslednjih nekaj mesecev?”

Namesto: “A si ok? Te fejst boli? Koliko časa sedaj ne smeš hodit? Res grozno, kar se ti je zgodilo.”


In za konec še nekaj komentarjev, katerih uporabe tudi ne priporočam.

Le kaj ti je bilo tega treba?

Prepovedan komentar/vprašanje

Saj ne vem, ali je to vprašanje ali komentar. Vsekakor ta stavek ni primeren ne za na dan poškodbe ne za kadarkoli po poškodbi. Naj kar ostane pri vas.

Tudi ne vem, kaj naj bi sploh odgovorila/komentirala na to.

Zagotovo mi tega ni treba. Niti si nisem tega želela. Upam, da mi verjamete, da nisem napisala sledeče prošnje: “Dragi Dedek Mraz, v tem prazničnem času si pa najbolj od vsega želim izpahnjen, zlomljen in zdrobljen gležen! Priti plis!!” Tudi kakšnemu drugemu dobremu možu nisem tega napisala, ampak se je vseeno zgodilo. Kaj pa naj sedaj? Lahko se smilim sama sebi (malo sem se tudi), lahko pa sprejmem situacijo, takšno, kot je, in grem naprej.

To se ti je pa zgodilo zato, ker ti življenje sporoča, da se moraš ustaviti.

Prepovedan komentar

Res? A greš lahko ta trenutek prosim na Linkedin in preveriš, kaj piše pri opisu tvojega delovnega mesta? Če ne piše: “Bog” ali pa vsaj “Razlagalec življenjskih sporočil“, potem prosim ne dešifriraj sporočil. Če se je ta poškodba zgodila s kakršnim koli razlogom, ga bom že našla sama. Če bom potrebovala pomoč, bom zanjo zaprosila. Do takrat pa – dešifrirajte svoja lastna življenja in se nehajte ukvarjati s tem, ZAKAJ se je meni to zgodilo.


Hvala vsem, ki mi pišete o mojih zapisih. Vem, da se vas večina smeje mojim doživljajem (tak je bil tudi namen dosedanjih zapisov), zato se zavedam, da je tale zapis malce drugačen od prejšnjih in ni tako hudomušen in navihan. Definitivno pa je enako avtentičen kot vsi do sedaj. Ne se preveč zasekirat, če ste mi napisali karkoli od zgoraj napisanega – saj niste mogli vedeti, da mi bo šlo na živce. 😉 Veste pa za naprej – upam sicer, da se nihče od vaših bližnjih ne poškoduje oz. da se čim manj, ko se že bodo. 😉

Kmalu nadaljujemo z internetnovelo! 😀