Kako pa vi zaključujete to leto? Danes zjutraj me je skoraj zadela kap, ko sem prebrala, da je poleg konec leta tudi zaključek desetletja. Bi morala vse skupaj jemati tako resno, kot vsi ti članki, ki sem jih prebrala, ki opisujejo takšne in drugačne rituale, kako moram zaključiti to desetletje? Ah. Sem se odločila, da raje naredim zaključek po Nikino.
Pa napišimo zaključek leta 2019… Najraje povzemam s kratkimi besedami. Katere besede bi torej opisale moje leto 2019?
Podjetno
Definitivno najbolj podjetno leto do sedaj. Od leta 2012, ko sem pustila medicino, pa vse do danes, smo pri Eventniki organizirali 58 dogodkov s skupno 13.922 obiskovalci. Jaz sem izvedla 88 delavnic/predavanj s skupno 926 udeleženci, vodila 6 webinarjev ter izven TEDxLjubljana pripravila 55 govornikov za 8 različnih dogodkov…
Pa če pustimo številke ob strani. Leto 2019 je bilo PODJETNO zato, ker je naša ekipa zrasla iz projektnih sodelavcev na redne sodelavce. Končno sem se lahko nehala ubadati s tem, ali bomo kaj objavili na FB, in kaj to bo, ker sem imela nekoga, ki je to počel namesto mene (a bi kdo mogoče še moj osebni FB prevzel?? 🤩). Potem pa sem pri organizaciji leadership konference World of Synergy spoznala še Matejo, ki sem jo poleti povabila v našo ekipo. 🥰 Sploh ne vem, kako opisati partnerstvo, ki sva ga ustvarili v teh nekaj mesecih. Mogoče bi to lahko opisala beseda: Čarobno. Izjemno sva si podobni (vrednote, vizija), se pa dopolnjujeva točno tam, kjer ima druga malo manj močno stran. Meni vodenje finančnih planov za firmo ne diši ravno (fajn direktorica, ane?🤦♀), njej zelo. Meni se z administracijo ne da kaj dosti ukvarjati, njej je to čisto enostavno. Jaz totalno nisem vizualni tip osebe, ona čisto. (Prinesem v pisarno iz skladišča smrekico, ki jo imam že nekaj let isto okrašeno, samo pospravim jo in naslednje leto spet postavim, ona pa ob pogledu nanjo dobi kar izpuščaje in pravi, da nujno potrebujemo lepe stvari v pisarni. 😍) Skupaj sva super tim in komaj čakam, da v 2020 najino partnerstvo še poglobiva in okrepiva.
Pridobili pa smo tudi Anjo, našega marketing sončka. Oseba, ki pride po enem mesecu sodelovanja do mene, in reče: “Nika, jaz si želim, da bi vsaka naša objava na socialnih omrežjih bila za naše sledilce kot darilo. A lahko sčasoma pridemo na to, da se bodo vsi ful veselili naših objav?” Ja, Anja, seveda lahko! In potem se spomni, da bi nujno morali čestitati vsem našim sledilcem in poslovnim partnerjem, da moramo narediti skupinsko fotko, pa da bo pripravila načrtovalnik leta 2020 za kot darilo za vse, ki nam sledijo. Oz. ni mi povedala, vprašala me je za dovoljenje, če lahko to pripravi. Ja, seveda, da lahko!!
Potem se je zgodilo, kar se je zgodilo, zato se nismo uspele slikati. Ampak novoletno voščilo moramo vseeno pripraviti, tako da mojih punc to, da je šefica v bolnici, nikakor ne ustavi! Pa nas je Anja kar sfotošopala in dokončala načrtovalnik. Jaz sem ležala v bolnici in stvari so se kar odvijale same od sebe… Mateja pa je v vmesnem času prevzela projekte.
Točno takšno ekipo sem si od nekdaj želela: energično in polno življenja, kreativno in polno idej, zanesljivo in pripravljeno prevzeti odgovornost, ko je potrebno. Ekipo, ki spoštuje vrednote, ki ima vizijo in tako, ki se ob delu zabava. Hvala, dekleti, za to, ker sta v tej zgodbi skupaj z mano. 💗💜🧡
Avtentično
Zagotovo najbolj avtentično leto do sedaj. Saj sem že od nekdaj iskrena in direktna, ampak mislim, da sem letos odkrila nove ravni avtentičnosti.
Na začetku poletja sem se totalno zacopala v enega luškanega tipa in vmes, ko je bil on nekaj tednov v tujini, splanirala skoraj celo najino življenje. Ko je prišel nazaj, sem mu vse te moje super plane tudi povedala. (Mogoče vam je lahko v pomoč, da do takrat nisva še nič imela, razen v moji super domišljiji.) Seveda me je samo čukasto gledal. In seveda nisva bila skupaj. Kdo pa bi bil z neko crazy žensko, ki je že splanirala poroko, otroke in vse ostalo? Še dobro, da je imel glavo na mestu. Pa tudi sama sem bila takoj po razhodu z bivšim in res nisem bila pripravljena na novo razmerje (čeprav sem bila takrat prepričana drugače). Ampak če mu ne bi povedala, bi verjetno tale moja romanca v moji glavi še kar trajala. In najverjetneje danes ne bi imela tako super odnosa, kot ga imava. Je ena izmed mojih najljubših oseb na temu planetu – oseba, pred katero sem jaz res lahko čisto jaz (še bolj crazy, kot me je večina izmed vas navajenih🤪). Lahko greva skupaj na izlet za par dni in v hotelu ob nenormalnih urah vrtiva glasbo in pojeva na ves glas (čeprav mene cel čas skrbi, da naju bodo vrgli ven iz hotela, me to ne ustavi, da ne bi pela tako, da me slišijo vse do Ljubljane). Najbolje pa je, da imava v bistvu podjetja, ki bi si morala biti konkurenca. Pa sva midva ustvarila takšne vrste partnerstvo, da se podpirava. On obvlada določene stvari, jaz nekatere druge, in lahko drug drugega učiva in obe podjetji rasteta. Kaj češ lepšega?
Začela sem tudi s tem blogom. Po treh letih govorjenja, da bom res začela pisati blog, je končno prišel tudi dan, ko sem to tudi zares naredila. Čeprav je bilo šele par objav, pa sem se že nekajkrat vprašala – ali bi to res rada javno napisala? Ali naj napišem, kaj se mi je pletlo po glavi tik pred padcem? A naj napišem, da ima tisti dohtar najlepše učke? Naj napišem tisto o splavu ali raje ne? Tako pisanje zahteva določeno mero ranljivosti – v bistvu kar veliko mero ranljivosti. Ampak avtentičnost je ena izmed mojih ključnih vrednost – zatorej ja, bom pisala tudi take reči.
Svobodno
V tem letu nisem bila tako veliko v hribih, kot recimo leta 2017, ko sem osvojila 88 vrhov. Vseeno pa je bilo leto izjemno lepih izletov in neprecenljivih spominov. Pa končno sem začela plezat! 😜 Meni izleti v gore pomenijo odklop od hitrega norenja in hitenja. Takrat izklopim telefon. Povečini niti ne govorim veliko, sploh, ker grem največkrat kar sama na pohod. Takrat sem lahko sama s svojimi mislimi, razmišljam o preteklih doživetjih ter planih za naprej in “pišem” imaginarne objave za blog (ki se potem niso nikoli objavile). Velikokrat se tudi samo ustavim in sem tam, v tistem trenutku. Kar nekaj ljudi poznam, ki hitijo v gorah – če piše 3 ure, morajo biti gor v dveh ali max dve pa pol. Meni se to nikoli ni zdelo smiselno. Ja, saj pridem na Šmarno v 25 minutah, ampak to je moj trening. Ko grem v gore, se velikokrat ustavim in občudujem razglede in naravo. Ali ni to tisto, po kar prihajamo v slovenske gore? Jaz sem v gorah res jaz – najbolj avtentična verzija Nike – polna življenja in nasmejana.
Svobodno pa ni bilo samo zaradi mojih obiskov nad oblaki. Na majici mojega inštruktorja plezanja sem videla super slogan – NAVEZAN, A SVOBODEN. Če si na štriku, si lahko upaš veliko več, kot če si nenavezan. Enkrat novembra me je prav stisnilo pri srčku, ko sem dojela, da nisem več tako “svobodna” glede mojega časa kot sem bila do sedaj. Z Alešem sva jo kar nekajkrat mahnila na kak hrib sredi tedna in tako sem sedaj že nekaj tednov zapored dobivala sporočila: “Nika, štart danes ob 10h na Viševnik. Greš zraven?” In jaz sem morala zavrniti, ker imam sedaj zaposlene in ne morem kar skenslati vseh sestankov in iti v gore. To moram zdaj planirati kak teden prej. “Nika, nisi več freelancer,” mi je odzvanjalo v glavi. Kaj pa sem potem? “Sedaj si pa dejansko podjetnica (v pravem pomenu besede), direktorica in vodja.” Res je, da mi je to odvzelo določeno svobodo. Mi je pa prineslo svobodo na toliko drugih področjih, da je zagotovo vredno. Če bi bila sama, kdo bi prevzel vse aktivne projekte, ko sem bila hospitalizirana? Podjetje lahko sedaj preživi tudi brez mene oz. z menoj na daljavo.
Katere besede so pa zaznamovale vaše leto 2019?
In s katerimi boste ustvarjali leto 2020?
Jaz si za leto 2020 izberem:
Srčno
Karkoli že bom počela, želim to početi s srcem. Če je to organizacija dogodkov, želim biti srčno zraven pri stvari. Če plezam, sem točno tam in nikjer drugje. Če sem v gorah, sem tam z mojim srčkom in ne z mislimi pri problemih.
Pa tudi ljubezen je srčna… 💜💙
Čarobno
Prav gotovo bo čarobno. Saj to je pri meni skoraj vsako leto. 😜 Sem se pa spomnila, zakaj imam tako rada samoroge. Večina sveta je pri teh letih pozabila verjeti v čarovnije. Meni samorogi predstavljajo čarovnijo v tem svetu. Otroci verjamejo vanjo, pa jim je čisto fajn, zakaj pa ne bi verjeli tudi mi, odrasli? Danes sem po pošti dobila najboljšo knjigo za darilo (in to od osebe, ki sem jo sedaj samo parkrat videla dvakrat na plesnih žurih – no ja, priznam, da sva tudi plesala 💃🏻🕺🏽). Poslal mi je knjigo Samorogov vodnik za vsak dan. Odprem in piše:
“Verjemite v čarovnije.
Ste se kdaj vprašali, zakaj so samorogi tako poskočni ali zakaj se jim rog tako mavrično iskri? Vzrok se skriva v tem, da vsi samorogi verjamejo v čarovnije. Ko boste tudi vi začeli verjeti vanje, se boste začeli preobražati v čarobnega samoroga.
Čarovnija ima najrazličnejše oblike. Začutimo jo, ko slišimo dojenčkov smeh, pobožamo mehak, svilnat kožušček mladega psička ali pa le pravočasno ujamemo avtobus, na katerem nas za povrh čaka prost sedež -samorogi se veselijo vseh takih čarobnih trenutkov, zato je njihovo življenje še bolj čudežno.”
Hvala Robert. Točno to mislim s tem, da bo leto 2020 čudežno. Saj ne pričakujem, da mi bo zrasla nova, zdrava noga. Verjamem pa, da lahko čarovnijo najdemo vsak dan v naših življenjih, če le znamo pogledati s takega zornega kota.
Adijo 2019 in pozdravljeno SRČNO 💜 in ČAROBNO ✨ 2020.
