Tale blog v nadaljevanju opisuje prvi dan po poškodbi 😉
Po novem dajem na začetek opozorilo, da tale zapis berete na lastno odgovornost. Možni stranski učinki so zehanje (če je slučajno predolg zapis za vas), sicer pa smejalne gubice ob hudomušnih zapisih, mogoče kakšna solzica ob bolj resnih temah, lahko pa se vam odpre tudi nov pogled na svet. 😊
Vnaprej se opravičujem tudi vsem iz zdravstva, ker bodo v nadaljnjih blogih moji opisi poškodb zelo poljudnoznanstveni (da jih bo širša publika lažje razumela). Vse zapisano ni nujno the ultimate truth – pišem po mojih spominih, ki pa je lahko tudi malce stran od dejanskih dogodkov.
Zavem se, da sem v operacijski sobi. Zmedeno pogledam okoli in slišim: “Nika živijo, konec operacije je, smo že zaključili in popravili tvojo nogo.” V glavi se sprašujem, če sem spala? Je bil tisto kisik ali kaj drugega v tisti zeleni maski? Sem dobila kaj po venskem kanalu? Čisto zmedena nekaj momljam in slišim, da mi nekdo še nekaj razlaga, pa ne dojamem čisto, kdo govori in kaj mi govori. Potem me anestezisti odpeljejo na hodnik, ki služi kot prebujevalnica. Tam so specializirane medicinske sestre in tehniki, ki skrbijo za paciente še kakšno uro po operaciji in preverjajo, če so vsi vitalni znaki v redu. Jaz sem glede na številke na monitorju kar ok (pulz, tlak, kisik v krvi), edino zmedena sem totalno. Pa zebe me. Moje telo začne drgetati od mraza (mogoče pa še od česa drugega, ker tako mrzlo pa spet ni na hodniku), ampak drget na srečo opazi tudi medicinski tehnik in mi prinese neko super napravico, ki piha topel zrak. Usmeri jo pod mojo rjuho, in hitro se začnem segrevati. Nog ne čutim, in po pravici povem, da sem kar vesela, da jih ne. Vmes ugotovim, da je ura pol polnoči, in izračunam, da je operacija verjetno trajala malo manj kot dve uri.
Takrat se spomnim, da je Zoran tik pred operacijo ugotovil, da me na urgenci niso čisto ustrezno pripravili na operacijo – moj piercing v nosu je ostal v nosu, zato mi ga je tik pred operacijo prijazno shranil v epruvetko. Prosim sestro, če mi lahko prinesejo moj piercing, in epruvetka kmalu pride do mene. Ponavadi uhanček lahko dam nazaj v prvem poizkusu (traja samo nekaj sekund), tokrat se pa kar namatram, preden mi ga uspe vrniti nazaj na svoje mesto. Res sem bila malce zmedena. Kot da bi me ravnokar operirali.
Po približno eni uri v “prebujevalnici” me pride nekdo iskat in me odpelje po neskončno dolgih hodnikih pod Kliničnim centrom v moj novi začasni dom. “Kam pa bom sprejeta?” “Na staro travmo.” Začnem razmišljati, da moram čim prej javiti Ajdi (ki je šla po vse moje stvari), kje sedaj živim, pa se spomnim, da so mi na urgenci pred operacijo vzeli vse osebne stvari (razen piercinga 😜), vključno s telefonom. “Kdaj pa dobim moje stvari?” vprašam mojo šoferko. “Ko jih prinesejo iz urgence na vaš oddelek. Ponavadi je to naslednji dan dopoldne.” Hm, še dobro, da nisem niti eni osebi povedala, da grem na operacijo in da nihče ne čaka novic, da se javim, ko zaključim z operacijo. Čeprav sem dolgo čakala, kdaj me bodo operirali, je bilo potem vse izjemno hitro – ko so rekli, da grem, so vzeli telefon in vse moje ostale osebne stvari in me takoj odpeljali, tako da nisem nobenemu javila, da grem na operacijo. Tik pred operacijo sem se še malo sekirala (vseeno sem želela, da moji starši in bližnji vedo, kdaj bom operirana), se mi je sedaj to zdela super stvar, ker vsaj nobenega ne skrbi, ali sem že prišla iz operacijske in če je operacija uspela.
Prispemo na oddelek. Nova runda mojih najljubših vprašanj 😄 In eno novo: “Dieta?” “Vegi. Ne jem mesa in rib.” Prestavijo me iz ene posteljo na mojo novo super fancy bolniško posteljo na daljinca. Do takrat nisem vedela, da obožujem stvari na daljinca. Doma imam namreč božične lučke, ki se prižigajo na daljinca, pa tudi jakost svetlobe in programe lahko spreminjam na daljinca. Pred poškodbo se mi je to zdelo čisto nepotrebno, danes (ko sem že doma) je to super, ker mi ni treba vstati iz postelje, da jih prižgem ali ugasnem. Enako je z mojo bolniško posteljo – ob strani ima komande, s katerimi jo lahko dvignem, spustim celo ali pa samo deloma (vzglavje ali noge). Niso vse postelje tako fancy. 😉 Seveda sem te pozitivne lastnosti moje postelje odkrila šele v kasnejših dneh, takrat sem bila še preveč zmedena. Vmes ugotovim, da desno nogo že čutim in jo lahko celo malo premaknem (ali mi ni Rene rekel, da drži tale anestezija od 6 do 8 ur??). Nekaj čez polnoč me končno odpeljejo v mojo novo sobo, kjer je že 5 drugih cimer (zagotovo so me nestrpno pričakovale😉). Cimer ne opazim, vidim pa, da imamo neke čudne stene. “Sem v bolnici ali v neki jami?” se sprašuje moj um. Res nisem bila čisto pri sebi in sem razmišljala o tem, da sem se mogoče vmes teleportiala v neko jamo… Potem me pa zmanjka in zaspim.
Okoli četrte ure zjutraj se zbudim in noga me strašansko boli. Čakam, če pride kakšen koktejl… Ker v eni uri ni naokoli nobenega, mene pa res boli, pozvonim. Vedela sem, da delata Maša in Luka, ker sta bila dva redka posameznika med medicinskim osebjem, ki sta se mi predstavila. Večina ostalih (na urgenci ali kasneje na oddelku) se jih ni. Pa je veliko lažje z njimi komunicirat, če vsaj veš njihovo ime, namesto da se dereš: “Sestra!” Še dobro, da znam brati njihove priponke, do konca moje hospitalizacije sem osvojila že skoraj vsa imena. 👩⚕️ Tudi zdravniki se niso vsi vedno predstavili, sploh na viziti, ko jih pride cela armada. Je pa bolniku veliko lažje, če ve, s kom se pogovarja. 😊 Mogoče se je pa kdo bal, da bo prišel v tale blog, boste rekli. Haha, ga takrat še nisem pisala! 😉
Pride Luka: “Res me boli. Lahko dobim kaj proti bolečinam?” “Ja, čez 10 minut bo tukaj višja medicinska sestra, pa boš kmalu dobila.” Vrata na hodnik je pustil odprta (in vidim uro), zato vem, da je bil ta kmalu 45 min. Vmes je prišla moja bolečino nekje na 8 pa pol, tako da sem že spet jokala (tokrat od bolečine). Ker pa nisem hotela težiti, nisem več zvonila. Ko mine ta kmalu (ki se je meni zdel večen), pride sestra in me vpraša, če so to solze sreče po operaciji. Čisto v krču zašepetam: “Ne, to so solze bolečine.” Ugotovi, da me res boli, in hitro obesi tri koktejle. “Zakaj pa nisi prej pozvonila?” Ja, le zakaj nisem prej pozvonila?
Ležim in upam, da tile koktejli čim prej primejo, da bom lahko nazaj zaspala. Ko mi uspe zapreti učke, se prižgejo luči – merijo tlak in temperaturo. Poskušam zaspati nazaj, pa se luči ponovno prižgejo. Tokrat pride v sobo cela delegacija – ura je sedem zjutraj in, čeprav je sobota, se je začel delovni dan v bolnici, ki ima vsak dan enak urnik. Ob sedmih zjutraj je na vrsti umivanje. Čisto zalimana čukasto gledam v sestre. Me vprašajo, če se bom sama umila. Ja, bom. “Potem bo pa to lažje, če si dvignete vzglavje.” “Kako pa naredim to?” Takrat mi pokažejo, kaj vse zmore moja super duper postelja. Res Mercedes med posteljami. 😄 Ugotovim, da imam tudi nočno omarico in še eno posebno mizico, ki se lahko zapelje nad posteljo. Nanjo položijo veliko kovinsko posodo z vodo ter brisačke zraven nje, dobim pa še zobno ščetko za enkratno uporabo (ki že ima zobno pasto namazano na ščetine). Dobim kakšno zaveso mogoče, preden se slečem? Ne? Ok, pa nič. Se slečem in začnem umivati. Ugotovim, da je moja zdrava noga malce rdeča (bolje, da so razkužili preveč kot premalo😉) in se umijem najbolje, kot se pač lahko umijem v sedečem položaju. Dobim tudi novo seksi bolniško haljo (tokrat zelene barve).
V dnevni svetlobi si še enkrat ogledam sobo in ugotovim, da sredi noči nisem halucionirala glede jamskih poslikav. Naša soba dejansko ima risbe po vseh stenah. Kasneje mi je uspelo ugotoviti, da je naša soba edina s poslikavami na tem oddelku (oz. na splošno v tej bolnišnici). Slike je leta 1941 naredil slovenski slikar Ivan Čargo, ki je bil pred tem nekaj časa hospitaliziran točno v tej sobi. Več info o freskah in slikic tukaj.
Vmes moj želodec kruli ko zmešan. Včeraj sem pojedla samo zajtrk, potem nisem ničesar niti pila. Lačna sem skoraj toliko kot volk iz pravljice o Rdeči kapici. Ko pride zajtrk, pojem čisto vse, kar so prinesli. Kave sicer ne pijem, ampak to je bila najboljša kava na tem planetu. Na kruh namažem karkoli so že prinesli – sploh ne vem, kaj jem, vem le, da je dobro. Jabolko je tako okusno, da bi jih lahko pojedla deset. Čaj? Božanski. Koktejli so na srečo prijeli.
Kako malo je včasih potrebno, da je človek srečen. 😊
Na viziti po zajtrku izvem, da je bil gleženj kar grdo zlomljen. Popravim zdravnika, da je bil lepo zlomljen. Pa reče, da to ni res, da so se morali kar namatrati, da so ga lepo sestavili skupaj. Na notranji strani imam sedaj šrauf, ki drži sklep skupaj, na zunanji pa ploščico. Moja noga je v longeti (pol mavcu, ki je snemljiv), čez longeto pa je povoj. Ostala navodila mi bo dal moj operater, ko pride v ponedeljek. Meni se vse skupaj sploh ne sliši tako grozno. En šrauf in ena ploščica? Kul. Bo pač noter sedaj nekaj časa, potem bosta šla pa ven, ko ju ne bom rabila več. No ja, včasih sem malce preveč naivna…
Okoli devetih končno prinesejo moje stvari. Moj telefon ima samo še nekaj procentov baterije, zato uspem narediti samo nujne klice. Pokličem Ajdo, ki ji dam navodila, kam naj prinese mojo potovalko od doma. “Ajda, obiski so sicer šele od 15h naprej, ampak sem prepričana, da te bodo spustili noter. Lahko prideš že dopoldne?” Pokličem še Aleksandra, s katerim naj bi se danes sicer videli na poroki. “Me lahko prideš pogledat pred poroko?” Tudi njemu sem zagotovila, da ga bo varnostnik spustil noter že ob 13h (kasneje je bila že poroka). Zberem moči še za klic stari mami in poslušanje vsega, kar sledi. Na mojo srečo je pridiga dokaj kratka, sem jo pa povabila na obisk ob 15h. Saj sedaj izgledam že kar dobro…
Redne fizioterapevtke danes ni (je sobota), zato pride dežurni fizioterapevt, ki mi samo pokaže pravilno uporabo bergel ter me pospremi na moj prvi sprehod do WCja (moji koktejli potrebujejo nekoga, ki jih premika pred/za mano), to pa je tudi vse. Jaz imam seveda nešteto vprašanj, ki pa zaenkrat ostanejo neodgovorjena.
Ajda pride do mene že okoli enajstih. Poleg vsega, kar sem jo prosila, mi je prinesla še plišasto želvo (če mislite, da sem obesedena z unicorni, bi morali videli mojo zbirko želv 🐢🐢🐢🙃) ter nekaj rožic za v lase🌺. Doma si skoraj vsak dan pripnem eno rožico v lase (imam jih okoli 20 različnih) in seveda to ne sme manjkati niti v bolniški postelji. Dobila sem kar nekaj knjig, ki sem jih naročila, z babico pa sta mi dodale še nekaj “žgečkljivega branja”. Ko sem gledala naslove knjig, sem od smeha skoraj padla s postelje (“Ajda, to ima moja babi doma??“). 🤣🤣 Prinesejo kosilo, pojem čisto vse, kar so prinesli, plus še nekaj hrane, ki mi jo je ona dodatno prinesla. V moji potovalki (ki je sicer moja torba za fitnes) najdem še trakove za telovadit, ki mi jih nato namesti nad posteljo (“Nika, moraš ojačat roke zaradi bergel!“). Z Ajdo se smejeva in ravno mi s kremo začne masirati zdravo nogico, ko po hodniku slišiva hruljenje varnostnika: “Kaj je sedaj to za en živalski vrtec tukaj? A niste rekli, da boste samo 5 min?” Zraven njega stoji malce prestrašen Aleksandar z največjim unicornom, kar sem jih kdaj videla. Ajda se opraviči varnostniku (rekla mu je, da bo pri meni 5 min, od njenega prihoda pa sta minili že skoraj 2 uri – malce sva izgubili občutek za čas ⌛🤷♀️). Varnostnik nejevoljen spusti Aleksandra naprej, jaz pa samo gledam največjega pliškota na tem svetu in se topim.
“Nika, vsaj nekaj čarobnosti potrebuješ tudi v bolnici… Unicorn za unicorna.”
Prvi dan v bolnici sem dobila najboljše možno darilo
Na tem mestu je še moje opravičilo varnostnikom… Poskušam si predstavljati, kako smotana mora biti služba, kjer je tvoja naloga, da v stavbo ne smejo vstopiti ljudje, ki tam nimajo kaj početi, potem pa se ena bolnica spomni, da je res nujno, da jo pridejo ljudje pogledat še pred urami za obiske? Po prvem dnevu smo se kar držali ur za obiske, vseeno pa hvala, ker ste prvi dan naredili dve izjemi za meni ljube osebe. 💕
Do popoldanskih obiskov sem že tako zadeta od teh koktejlov, da se počutim, kot da sploh nisem imela operacije. Mogoče pa so me v dobro voljo spravili dosedanji obiski in moj novi unicorn. 💖🦄 Juhuuuu a bi šli na Šmarno goro? To mi je sicer jasno, da (še) ne gre, sicer pa se počutim odlično. Ob 15h prideta obe babici, hkrati pa pošiljka hrane (ki se jo kot pridna vnukinja lotim že med njunim obiskom).
Obiski še kar dežujejo… Vsak mi nekaj prinese (večinoma hrano), za katero bomo v nadaljevanju izvedeli, da je prišla izjemno prav tekom moje hospitalizacije. Prvi dan je minil super zahvaljujoč mojemu novemu najboljšemu prijatelju – stojalu s koktejli.
Kako pa je bilo v naslednjih dneh, ko sva se morala z mojim novim najboljšim prijateljem posloviti? Obljubim, da izveste kmalu. 😉
