Božansko dobra hrana v bolnici

Tokratni zapis govori o enormni količini hrane, ki sem jo pojedla v prvih dveh tednih po poškodbi. 😋🍌🍓🥕🥦🥣🥗🍩🎂🍪

Zapis berete na lastno odgovornost. 😊 Možni stranski učinki so zehanje (če je slučajno predolg zapis za vas), sicer pa smejalne gubice ob hudomušnih zapisih😄, mogoče kakšna solzica ob bolj resnih temah😢, lahko pa se vam odpre tudi nov pogled na svet. 🤩


Moj normalni način prehranjevanja na žalost verjetno ni kaj dosti drugačen današnjega povprečnega posameznika – večinoma jemo, ko imamo čas, tisto, kar je tisti moment pri roki.
Zajtrk vedno pojem doma, brez tega ne grem od doma, vse ostalo pa – kakor nanese. Kosilo in večerjo jem, če se spomnim, da moram kaj pojesti, sicer pa si kaj na hitro pripravim v pisarni (hvala bogu za skupno kuhinjo) ali pa kaj spotoma kupim. Če imam srečo, mi uspe priti na kosilo k staršem ali stari mami, občasno se mi uspe s kakšnim poslovnim partnerjem zmeniti za kosilo. Odkar imam sodelavke, sem sicer malo bolj pridna – gremo večkrat skupaj na kosilo. Problem pri meni nastane, ker si skoraj vsak dan nafilam urnik do konca (beri skoraj čisto vse ure) in če časa za kosilo ne dam v urnik, pojem nekaj samo na hitro.

Moj urnik v tednu pred poškodbo. V torek kosilo pri babi (kjer živim!), v četrtek kosilo z Aleksandrom. Vse ostalo nimam pojma kdaj in kje sem jedla kosilo/večerjo. Ure, ko delam karkoli produktivnega, niso v urniku 😛

Vem, ni fajn. Sploh zdaj, ko gledam za nazaj. Tako da – prosim brez pridig. Ker sem se zavedala že pred poškodbo, kakšen problem je “moderni način” prehranjevanja, smo se pri Eventniki lotili projekta 8 ur za zdravje (v upanju, da se bo še mene prijelo kaj tega znanja😋).

Po poškodbi pa se je vse to spremenilo…

Na dan poškodbe sploh nisem bila lačna – adrenalin je naredil svoje. Jutro po operaciji pa sem komaj čakala na zajtrk. Potem je prišla Ajda, ki mi je prinesla hrano… Potem kosilo, popoldne spet obiski s hrano… O tem, kako lačna sem bila prvi dan, sem že pisala tukaj.

Zdelo se mi je normalno, da sem tako sestradana prvi dan po operaciji. Ampak to se je kar nadaljevalo. Drugi dan spet – zbudili so nas ob 6.30, zajtrk je prišel šele 8.15 – komaj sem zdržala do takrat. Pojedla sem čisto vse, kar so prinesli. Nato pa spet čakati 4 ure do kosila? Katastrofa. Hvala bogu so popoldne prišli obiski, ki so mi prinesli še več hrane – toliko, da sem jo lahko še malo shranila za kasneje.

Uradni urnik mojih obrokov v bolnici

Moj normalni urnik prehranjevanja v bolnici je bil sledeč:
– nekaj sem pojedla takoj zjutraj pred 7.00 (ponavadi jogurt ali kefir, v katerega sem dala proteine)
– zajtrk 8.15 (pridno pojedla cel zajtrk)
– malica okoli 10h (karkoli iz zaloge od obiskov)
– sadje ob 11h (vsak dan me je obiskala teta, ki je medicinska sestra, in mi prinesla pomaranče in jabolka)
– kosilo ob 12h (zmazala vse razen solate s kisom! bljak kis)
– ob 14h sem bila spet lačna (napadem zaloge)
– obiski prinesejo hrano, jem ob 15h ali 16h
– večerja ob 18h (nič ne ostane na krožniku)
– preden grem spat, pojem še nekaj iz “skritih zalog” okoli 20h ali 21h.
In tako je bilo skoraj vsak dan.

Domače zaloge

Sestre so me pridno hvalile (ker sem bila ponavadi edina, ki je pojedla vse, kar so prinesle), so se pa smejale, ker so me vedno videle grickati še nekaj… Na mojem seznamu zalog (ki so mi jih pridno nosili vsi obiski) so se namreč znašli: suho sadje, 100% čokolada, oreščki, domača presna torta od sodelavke, kruh in sirček za namazat, domač babičin štrudelj, potica od stare mame, piškotki, ki jih je spekla sestrica, pomaranče, mandarine, proteinske ploščice, različni jogurti, banane, jabolka, sadni sokci, cela vrsta milka čokolad, pa še bi lahko naštevala. Moj operater me je enkrat videl, kako sem sestradano napadla domačo govejo juhico – če sem bila pa res lačna, kot da nisem jedla že vsaj 16 dni (čeprav sem jedla kosilo 3 ure pred tem in po tem še mini malico).

Domače “skrivne” zaloge hrane, ki jih pridno čuva moja želva Mina.

Dodatki

Najprej sem se nekaj časa še sekirala, ker res nikoli ne jem tolikokrat, sploh pa ne tako veliko. Potem pa sem začela razmišljati, da mi zagotovo primanjkuje česa in da to telo v tej fazi potrebuje. Tako kot ima v nosečnosti povečano potrebo po določenih hranilih, ima zagotovo v fazi celjenja zlomov in okrevanja po operaciji tudi neke specifične povečane potrebe. Pa sem se lotila svoje raziskave (beri guglala skoraj do nezavesti). Poskušala sem ugotoviti, kaj telo potrebuje po poškodbi. Najverjetneje kalcij (ker se obnavljajo polomljene kosti), pa kolagen bi bil tudi koristen, pa vitamin B zagotovo (ker pomaga pri obnovi poškodovanih živcev). Vitamin C itak, enormne količine, ker baje pomaga pri vnetjih. Bolj kot sem brala, daljši je bil seznam… Pojačat moram vnos fosforja, železa, cinka in magnezija, pa vnos vitamina D, vitamina K in vitamina E je tudi treba povečat. Potem smo pa prišli do stvari, ki jih sploh ne razumem – ampak zagotovo moram povečati vnos silikona, lyopena in alfa-lipolne kisline. Bivši sošolci medicine bi se za glavo držali, če bi vedeli, od kje sem jemala te podatke. Ampak takrat sem vse verjela. Zaključek: Če torej kupim vse dodatke, da pokrijem povečane potrebe telesa po skupno vseh 14 različnih stvareh, me to pride vsaj ene 200 eur na mesec. Res super novica.

Kaj pa pravi moj operater?

Preden mi je uspelo priti v kakšno lekarno, sem o vsem tem povprašala še mojega operaterja. Včasih imam tudi kakšno pametno idejo. 😊 “Če bi bile kakšne študije, ki bi dokazovale, da povečan vnos česarkoli dejansko pomaga pri celjenju, bi vam to že dali v bolnici. Ničesar ne rabite dodatno jemat. Itak pridno jeste vse, kar vam prinesejo. Ker pa vidim, da ste vegetarijanka, dajte povečat vnos beljakovin – te so ključne pri celjenju.” Super novica, ravnokar sem prišparala 200 eur na mesec. Zanimivo, da sem pri mojem strokovnem raziskovanju iz seznama izpustila beljakovine. Še dobro, da sem si jih vseeno vsak dan dodajala v jogurt.
Vesela sem bila tudi, da mi je teta prinesla nekaj posebnih pripravkov za bolnike, ki vsebujejo večje količine beljakovin, ki sem jih lahko pila še nadaljnja dva tedna.

Tablete za nosečke

Nato sem še enkrat pretehtala vse zbrane info. Dodatki ja ali ne? Vseeno sem želela telesu pomagati največ, kar mu lahko pri obnovi, in da bo volk sit in koza cela, sem se vseeno odločila, da si kupim ene (in samo ene) vitaminske dodatke. Kateri proizvod bi imel največ vsega? Odgovor je na dlani: tablete za nosečke. Vsebujejo sicer malce več folne kisline, kot jo potrebujem, vendar imajo tudi skoraj vse ostale snovi iz mojih “strokovnih” raziskovanj, zato sem si ob prvem izletu v lekarno (pred sklecami) kupila tablete za nosečke. Še dobro, da je žena od kolega ravno pred kratkim zanosila, in sem točno vedela, koliko česa vsebujejo katere nosečniške tablete, in sem lahko hitro izbrala tisti izdelek, ki ima največ vsega.

0 na katerokoli potenco je še vedno 0

Zanimiva štorija za vmes: Na zadnjem pregledu (ta teden) so me ponovno poslali na rentgen. Pred slikanjem me gospa vpraša:
Ste mogoče noseča?
“Nisem.”
“Tole je bilo pa zelo prepričljivo.”
A morava it v detajle, kako vem za ziher?
Gospa se nasmehne, jaz pa vseeno potiho rečem: “Res jem vitaminske dodatke za nosečke, ki pa vseeno prav nič ne vplivajo na plodnost. Pa tudi če bi, 0 na ne vem katero potenco, je še vedno 0. Je ni variante, da sem noseča.” 😄

Božansko dobra hrana v bolnici

Vas zanima, kako dobra je bila hrana v bolnici? Baje kroži naokoli nek mit, da je bolnišnična hrana zanič. Če želite moje skromno mnenje – meni je bila hrana v bolnici BOŽANSKA. In to ni mišljeno ironično. V bolnici sem bila skoraj 14 dni in od tega mi samo dva obroka nista bila všeč (vegetarijanci ne jemo tune, tako da pašto s tuno sem izpustila, enkrat so bile pa neke čudne testenine z zanič omako) . Vse ostalo božansko dobro. Njaaaaaam. 😋😋 Palačinke s skuto! Sirov burek! Njami juhice – sirova, brokolijeva, cvetačna… Rdeče zelje, mlinci in vegi hrenovka. Za zajtrk zeleni smutiji in večkrat tradicionalni zajtrk (kruh, maslo, med) ali pa sirček za namazat. Ne vem, ali je bil moj apetit tista skrivna začimba, ki je hrano naredila dobro (cimre namreč niso bile tako zelo navdušene nad hrano). Mogoče je bilo pa krivo to, da sem imela pričakovanja nekje v minusu. In potem je bila hrana po objektivnih standardih verjetno kar solidna, pa je zame zaradi pričakovanj izpadla božansko dobro. Seveda se bolnišnična hrana nikakor ne more primerjati z domačo kuho, ampak meni je bilo v bolnici res vse tako zelo dobro.

Kdo me bo imel rad, če se zredim?

Jedla sem torej skoraj toliko kot sumoborka, in se sčasoma s tem tudi sprijaznila. Zagotovilo mojega operaterja, da naj kar jem, kolikor mi paše, ker telo potrebuje energijo za obnovo, me je malce pomirilo. Še večjo potrditev, da je to čisto ok, pa mi je dala reakcija mojega telesa ob pogovoru z lušnim soplesalcem (s katerim sva pred časom nekaj flirtala). Fant mi namreč nekaj časa po poškodbi napiše:
“Nič te ni na plesnih žurih.”
“Res je. Kako to, da si opazil?”
“Ja sem ane. A si najdla kakšnega fejst fanta?”
“A misliš, da bi mi ta prav fant reku, da ne smem več plesat?”
“Možno, jaz sem že tak.”
“Ampak ti bi pa zagotovo hodil še plesat, ane.”
“Seveda.”
Ravno razmišljam o tem, zakaj se sploh pogovarjam s takim osebkom, ko mi zazvoni telefon. Kliče točno ta tip. Začneva pogovor in je še kar zabavno. Takim “bad boyem” nekako vedno uspe očarati dekline s svojim zabavnim smislom za humor. Ampak zabavno je bilo samo do te neke točke. Začneva pogovor o hrani in mu povem, kako sem zdaj res skos lačna in koliko pojem.
“Sedaj se boš pa čisto razlezla! Potem te pa noben več ne bo maral!!”
Takrat se je celo moje telo nasršilo in mi reklo: “Ne Nika! Mi sedaj rabimo energijo! Sploh ga ne poslušaj. Ker kreten.”

Sicer pa, me res ne bo nihče več maral, če se zredim? Mami in oči me bosta vedno imela rada. Moja sestra tudi. Saj sem že imela 10 kg več kot sedaj, pa se mi ni še nihče odpovedal. Celi familiji je čisto vseeno, koliko kil imam.
Ta tip sicer ni prvi fant, ki je komentiral mojo težo ali postavo (in a good way), ampak taki pač nimajo kaj počet na seznamu potencialnih partnerjev. Zato prekineva pogovor, ker se res nimam nič več za pogovarjat z njim. Kar naj si najde svojo “manekenkico”, ki bo prenašala take nebuloze, jaz pa bom našla moškega, ki bo na meni znal cenit še kaj drugega kot to, kar se lahko vidi na zunaj.

Epilog

Po skoraj 4 tednih od poškodbe tehtam celo eno kilo več kot prej. Jaz se sicer tolažim, da imam vsaj pol kile titana v sebi. Druga opcija je pa, da sem pridobila za eno kilo več mišic v rokah. 💪🤣 Če pa se ta ena dodatna kila šteje, kot da sem se razlezla, so be it. Konec koncev je to res čisto nepomembno, kajne? Važno, da imam nasmešek na obrazu, rožo v kodrastih laseh, titan v nogi in unicorna na berglah. Če to ni tista ta prava kombinacija za ujet ta pravega moškega, potem pa res ne vem, kaj je. 😍

Kmalu pride nadaljevanje – operacija št. 2. Stay tuned. 🙂