Kar je treba, ni težko

Tokratni blog zapis omenja priprave na operacijo št. 2. 🩺💉

Zapis berete na lastno odgovornost. 😊 Možni stranski učinki so zehanje (če je slučajno predolg zapis za vas), sicer pa smejalne gubice ob hudomušnih zapisih😄, mogoče kakšna solzica ob bolj resnih temah😢, lahko pa se vam odpre tudi nov pogled na svet. 🤩 Vse napisano je moje osebno mnenje.

Prvi blog post

V petek, ko si odpočijem, se spomnim, da že tri leta govorim, da bom začela pisati blog. V bistvu sem poleti naredila svojo novo spletno stran in spisala cel opis za blog (viden je na tej podstrani, na kompu čisto desno, na mobilnem telefonu pa spodaj na dnu strani). Z veseljem sem ga objavila na FB, in dobila skoraj milijon lajkov. Spletno stran smo nato lansirali septembra. Kdo bo pa sedaj pisal bloge?? Hm. Sami se niso začeli pisat… Mogoče bi pa lahko začela sedaj, ko sem večino dneva v postelji?

Naj vas sedaj seznanim s poznanim slovenskim pregovorom – kar lahko storiš jutri, ne delaj danes. Zato seveda najprej vzamem v roke knjigo in začnem brati. To je zagotovo bolj pomembno kot pisanje bloga…
Teta mi je prinesla knjigo Biologija prepričanj. Odprem, in začnem z uvodom.

Zadnji odstavek uvoda v knjigi Biologija prepričanj.

Koga bi izbrala v točno tej situaciji, z gipsom in ko čakam na drugo operacijo? Bi še vedno sebe? V trenutku vem odgovor, zato preneham iskati izgovore ter se spravim k pisanju. Še isti večer objavim svoj prvi pravi blog post.

Drugo in tretje mnenje

V času mojega vikend izhoda mi piše kolega.
“Nika, pošlji svoje izvide in slike.”
“Zakaj pa jih potrebuješ?”
“Poznam dva kirurga na travmi, da dobiš drugo in tretje mnenje glede te tvoje druge operacije. Da ugotovimo, če je sploh potrebna.”
Jaz mojemu operaterju zaupam 110%. Če je on rekel, da svetuje operacijo, potem mu verjamem. Hvala za skrb, ampak res ne potrebujem dodatnega mnenja.”

Vem, da je kolega želel samo dobro. Res je lepo biti obkrožen z ljudmi, ki jim je mar in jih skrbi zate. 🥰 Ampak moje zaupanje v kirurga se ni nič zmanjšalo – tudi če kdo od mojih bližnjih (ali bralcev) misli, da je druga operacija potrebna, ker je prvič “zajebal“. Bi morali videti njegov obraz, ko mi je prišel povedat novice o CTju po prvi operaciji. Gledal je, kot da je konec sveta, in rekel:
“Mešane novice imam.” To se res ne sliši fajn.
Iskreno je povedal, da je prvič naredil najbolje, kot je lahko glede na obsežnost poškodbe (če grem pri vseh stvareh ALL IN, sem to filozofijo očitno posvojila tudi pri poškodbi – sem se pač ORNK poškodovala, brezveze se je samo nekaj na pol… 😛). Da pa kljub temu ni naredil tako dobro, kot bi si želel. Zato predlaga še eno operacijo, da bo moja noga čisto “perfect”. Kdo dandanes pa še ima pogum, da prizna napako?

Vrnitev v bolnico

V nedeljo zvečer se tako vrnem v bolnico. Sestre me vprašajo, kako je bilo doma.
Ne tako zelo fajn.
Nihče mi ni verjel. Ampak meni res ni bilo fajn. Biti čisto brez energije? Počivat cele dneve, ker sem se preterala? Drseča tla po celem stanovanju, da moram cel čas loviti ravnotežje? Ni mi bilo fajn. Ampak resnici na ljubo verjetno v bolnici ne bi bilo nič bolje.

Pogovor z operaterjem

“Kaj boste sploh počeli med drugo operacijo? In kako boste zadeli točno 4.5 mm?” ga vprašam.
“Dobro vprašanje. Bo kar težko.
A bejž, na to res nisem pomislila. 😀
Odstraniti moramo povezovalni vijak med eno in drugo kostjo in ga ponovno pričvrstiti 4.5 mm v drugo smer. Če sedaj odšravfam vijak, ki povezuje eno kost z drugo, bo kost spet zaplavala po svoje in ne bomo vedeli, kje je bila prej in kako jo sedaj premakniti za 4.5 mm. Česa takega res še nismo delali. Sem razmišljal in se spomnil super metode – najprej bomo trenutno pozicijo kosti zacahnali z majhnimi žičkami, nato odšravfali povezovalni vijak, odmerili 4.5 mm in pritrdili z novim vijakom.”
Sliši se, kot da ima stvari pod kontrolo in dobro premišljene.
“Za vsak slučaj pa bomo naredili še intraoperativni CT in preverili, če je vse točno tako, kot mora biti, preden zapremo.”
Ok, sedaj sem pa čisto pomirjena.
“Prav, potem pa dajmo.”

Strokovna razlaga druge operacije

Razlaga Nika, strokovnjakinja za slikarja, fotošop in primerjalne CTje
Primerjalni CT po prvi operaciji (skupaj z mojo slikarsko mojstrovino😄)

Zakaj sem kompetentna za razlago CTjev? Moj operater me je tik pred odpustom iz bolnice poklical v zdravniško pisarno (prepričana sem, da je izjemno malo pacientov bilo kdaj povabljenih tja, tako da sem se počutila izjemno počaščeno), mi pokazal vse moje rentgenske slike in CTje (takoj po poškodbi, med prvo operacijo, po prvi operaciji, med drugo operacijo in po drugi operaciji) in mi vse podrobno razložil. Verjetno sem ena redkih, ki je vse skupaj spremljala z odprtimi očki (verjetno tudi ustmi😄), saj sem bila navdušena nad strokovnostjo in prijaznostjo operaterja.

Zaradi tako opravljenega strokovnega izobraževanja sem sedaj izjemno usposobljena, da vam podam zelo strokovno razlago primerjalnega CTja, narejenega po prvi operaciji. Da vam bo lažje razumeti mojo razlago, vam je lahko v pomoč zgornja slikica iz CTja (z mojimi dodatki – do sedaj smo se že naučili, da imam slikar sposobnosti level 98😄).

Na levi strani slike je zdrava noga, na desni poškodovana (čeprav je v realnem življenju ravno kontra – poškodovano imam levo). Ena je ploščata, ker je pač taka v normalnem stanju, druga je okrogla in dvakrat večja, ker je fejst otečena. Bela stvar spodaj pod nogo je mavec. Svetle pike znotraj obeh nog so kosti. V spodnjem delu noge imamo namreč dve – tista, zaradi katere piskaš, če te kdo brcne v nogo, je golenica ali piščal (oz. tibia po latinsko), ta majhna zraven ta velike pa se imenuje mečnica (fibula po latinsko).

Če gremo nazaj k sliki – moj operater mi je na njihovem računalniku narisal točno take črte, kot sem jih jaz sedaj narisala na fotkah z zeleno in rdečo (yeah right😂). No ja, poanto upam, da vseeno razumete. Če narišeš črte čez robove večje kosti, bi morala druga kost, ta mala, pasti točno v sredino (glej zelene črte pri zdravi nogi). Če pogledaš rdeče črte (pri poškodovani), vidiš, da je ta mala kost malce izven idealne linije. Saj je kar ok, ni pa perfektno. In to smo (no ja, bolje rečeno, so) popravljali na drugi operaciji. Od rumenega krogca (stara pozicija mečnice) do modrega (nova pozicija mečnice po drugi operaciji) je točno 4.5mm. Ne verjameš? Povečaj sliko in izmeri, če si upaš. 😉 😜

Priprave na operacijo

Zvečer mi v bolnici povedo, da sem zjutraj prva na vrsti. Jupi, mi vsaj ne bo treba predolgo stradat!! 😋 Pošljem smse vsem bližnjim, ki želijo pomagati na svoj način (stara mama bo molila, vsi ostali pa mislili name in pošiljali pozitivne misli). Ob polnoči smem zadnjič jesti in piti. 😭

Jutro začnem z zgodnjim klicem svoji kolegici iz Cipra. Anna je moj buddy znotraj Landmarka – tako kot jaz je uvodna voditeljica in imava redne tedenske klice. Prosila sem jo za clearing pred operacijo, podobno kot sem naredila pred prvo operacijo. Vse, kar sem skreirala za prvo operacijo, je bilo še vedno prisotno: strokovnost, jasnost in zaupanje, gibljivost, trdnost in lahkotnost, izpolnjenost, sreča in ljubezen. Ste v mojih zapisih že opazili moje neomajno zaupanje? Z Anno dodava še nekaj, česar ne znam prevesti v slovenščino: da je vse whole, perfect and complete. Vključno z mojim gležnjem in pozicijo kosti na prava mesta. 😉

Nato pa čakam. Prinesejo zajtrk, ki ga lahko samo gledam. 😭 Ob pol devetih pridejo zdravniki na vizito.
Po novem si tretja na vrsti.
Ok, torej namesto ob 8h sem na vrsti ob 10h?
“Najverjetneje okoli 13h ali še kasneje. Če se ne bo kaj zakompliciralo. Lahko pa da bo tudi odpadlo, včasih sta samo dve operaciji v enem dnevu…” me podučijo.

Kasneje izvem, da je moj operater dan prej zvečer prišibal v UKC in opravil nujno operacijo moje nove sosede. Gospo je namreč operiral že dvakrat (nekaj let nazaj), zdaj pa ji je ponovno uspelo pasti (bravo ona) in je polomila še tisto, kar je bilo do sedaj ok. Ker kirurg pacientko že pozna, je res super, če jo operira ravno on… Pa je prišel v nedeljo zvečer v službo in jo operiral. Nimam pojma, ali je to uradni razlog, da so našo jutranjo operacijo prestavili. Ampak moja domišljija je že zrežirala, da je v moji glavi moj operater še večji heroj. 😇 Zagotovo je nekdo predlagal, da se mora on najprej dobro naspati, preden operira Niko, ki vse dokumentira v blogu (ki je imel do takrat en zapis 😄). Pametna poteza torej, da so mojo operacijo prestavili na kasnejšo uro. Ah, kako je včasih fajn imeti burno domišljijo.

Zatorej čakam. Pit ne smem, jest ne smem, lulam pa lahko. Sem se ob polnoči tako napila vode, da še celo dopoldne hodim na wc. Se vsaj malo razmigam med neskončnim čakanjem. Spomnim se, da vsi mislijo name in čakajo, da napišem, kdaj sem ven iz operacijske, zato pošljem sporočila vsem – prestavljeno na cca 13.00.

Ob 10.45 pride do naše sobe gospod z mašinco za vrtat.
A ste prišli k meni, mi boste vi zamenjal vijake v nogi?” ga vprašam.
Stric ni za fore in se niti ne nasmeje, samo začne vrtat v steno čisto zraven naše sobe.
Ko grem ponovno lulat, opazim, da sedaj pred našimi vrati na novo visi članek o freskah Ivana Čarge, ki so v naši sobi, o katerih sem pisala tukaj.

Ni mi želel zamenjat šravfov…

Modrosti cimre Verice

V sobi smo imeli cimro Verico, gospo, staro skoraj 90 let, ki ima zlomljen kolk. Najlažje si jo predstavljate, če si zamislite žensko verzijo Einsteina pri 90 letih. Gospa je izgledala točno tako – ima njegov nos in njegove oči in ko so jo par dni nazaj pripeljali iz kopanja v kopalnici, je imela še nekaj dni goste bele lase čisto pokonci. Zagotovo je v sorodu z njim, ker nam je podelila kar nekaj modrosti. O njej vem še to, da se je pred nekaj desetletji priselila v Slovenijo, vem pa tudi, koliko je danes zapravila v Mercatorju za zelenjavo in kaj točno je kupila. Gospa je namreč dementna. Občasno je vedela, kje je, večino časa ne. Velikokrat je bila v točno določenem dnevu v njenem življenju, ki nam ga je podrobno opisala v neslovenščini. Čez dan je na fizioterapiji komaj stopila na noge, ponoči pa je sama prišla iz postelje – iz enega konca sobe prav do moje postelje na drugem koncu sobe. Kako ji je to uspelo, ne ve nihče. Mogoče si je zaželela mojega pliškota unicorna… Kjer je volja, je tudi pot.

Malo čez dvanajst prinesejo kosilo vsem mojim cimram (razen seveda meni). Tokrat imajo riž in piščančji zrezek, kaj je bilo na meniju za vegije, pa na žalost ne ugotovim, čeprav sem lačnaaaaaaaaaaaaa. Ampak za perfektno zložen gleženj bom že počakala.

Gospa Verica nas seznani s tem, da ne mara riža, kar me ne preseneti preveč, saj moje cimre res niso bile boh ve kakšne jedke. 10 minut kasneje pa jo skupaj opazujemo, kako navdušeno je kosilo. In jo ena izmed nas vpraša:
“Verica, ali niste rekla, da ne marate riža?”
“Saj ga ne maram. Ampak, veste kaj: Kar je treba, ni težko! In jest moramo. Torej – tudi če ne maram riža, ga pojem.”

Gremo na operacijo

Res je, Verica, kar je treba, ni težko. Če je treba na operacijo, greš pač na operacijo. Pofotkam nogo, dam slikico na FB in svetu sporočim, da sem pripravljena na operacijo št. 2.

Spet mam označeno ta pravo nogo. 🙂

Na ušesa si dam slušalke in si med čakanjem vrtim en in isti komad (mojega trenutno najljubšega artista Jasona Mraza) Love is still the anwser. Če boste odprli video, dajte komad ne samo poslušat, ampak si video res poglejte. Meni velikokrat priteče kakšna solzica, ker je tako lep.❤️

Prilagam pa še del besedila:
We all make mistakes, no, we’re not perfect yet
Maybe God made us all from an accident
And the question that sits on everyone’s lips
Is why should we pick ourselves up and start over again

There’s only one answer that matters
Even if your heart has been shattered
Whatever you want, whatever you are after
Love is still the answer
Love is still the answer

Ko se komad zavrti že desetič – takrat pridejo pome. Podroben opis druge operacije pa sledi v naslednjem blogu. 😉

Loading