Operacija št. 2 ali bila sem njegova prva

Waaaaaw, 10 dni brez blog zapisa! Trenutno se toliko dogaja z mojo nogo, da sploh nisem utegnila pisat. Ali sploh še znam pisat, se sprašujem? ✍🏻 Ne vem, bomo videli kmalu. Pred nami je namreč še en maratonski zapis, tokrat o operaciji št. 2. 🩺💉

Zapis berete na lastno odgovornost. 😊 Možni stranski učinki so zehanje (če je slučajno predolg zapis za vas), sicer pa smejalne gubice ob hudomušnih zapisih😄, mogoče kakšna solzica ob bolj resnih temah😢, lahko pa se vam odpre tudi nov pogled na svet. 🤩 Vse napisano je moje osebno mnenje in ne izraža nujno stališč UKCja ali njegovih zaposlenih (sori, ta pravna obvestila pač morajo bit🤷). V vednost – ker mam res rada stvari v integriteti, sem poslala obvestilo PR službi UKC, rekoč, da če jim kaj ni všeč (kar pišem), naj se mi javijo in bomo uredili. In nato vse tiho je bilo… Opcija 1: ne berejo bloga; opcija 2: vse je ok. Anyway, nadaljujemo v mojem slogu naprej. 😉

Najprej pa se moram posipat s pepelom. Prejšnjič sem namreč dala napačen link komada. Tale Jason Mraz je preveč na moji playlisti očitno oz. ima preveč meni lepih komadov. Torej, komad PRED operacijo je bil sledeč:

Pisala sem že o tem, ali je kozarec na pol poln ali na pol prazen. Ta komad govori točno o temu. Naša prihodnost ni fiksno zapisana nekje v zvezdah, ampak jo sami kreiramo iz trenutka v trenutek. Kaj si torej izbereš ZDAJ, ta trenutek? Kakšen/kakšna želiš biti?

When there is love, I can’t wait to talk about it
When things get rough, I like to walk with you
Or when it’s night, I like to be the light that’s missing
And remind you every minute of the future isn’t written not yet

When there is love, or when the heart feels heavy we can lighten it up
If you’ve had enough – well, you can empty your glass and we can fill it back up
You know, it’s up to us to make it all up
So what you making up? I can make it up that you could be love no matter what
You know, the only time is right now, it’s right where you are
You don’t need a vacation when there’s nothing to escape from

Spet bo zabavno med operacijo 🙂

Ko komad poslušam že desetič, pridejo tete pome. Zamenjam mojo fancy bolniško posteljo za tako standardno, ki te samo pripelje iz točke A do točke B (beri v operacijski blok na UKCju), nobenih dodatnih fukcij nima (moja namreč izpolni tudi glasbene želje – no ja, skoraj).

Ponovno dva fanta kot anestezijska tehnika – eden profi (Nikola), drugi komaj en teden na tem oddelku (se je še učil). Nikola opazi, da še nisem podpisala obrazca za anestezijo.
Jah, pol pa nič. Moraš nazaj. Ne bomo te operiral.
Ah, kako zabavno je imeti tak tim pri operacijah… 😄
“Nikola, ful maš lepo ime.”
“Oooo, kakšna pohvala! Sam sem poročen, veš.”
“No, ampak podpišem pa vseeno lahko tisti obrazec, kajne? Da me boste lahko operirali?” 😄
(Malo je bila tudi lekcija za novega dečka, ker mu je skos kazal, na kaj vse mora biti pozoren.)
“Kje pa sta Zoran in Rene?”
“A se ju spomniš? Ja kok fajn! Bom šel iskat Zorana, te bo prišel pogledat, je ravno v drugi operacijski. Rene pa ne dela danes.”

Po vseh formalnostih (beri spet neskončnih vprašanjih, npr. kdaj sem jedla (nihče me pa ne vpraša, če sem lačna😭), kdaj sem pila, če imam kak piercing – tokrat sem se celo spomnila ga dati ven) me ta nov dečko odpelje v neko posebno sobico, kjer sem čakala.
Spet vprašanja. Ampak, če ti jih zastavlja tako luškan fant, že potrpiš. 😍 Zato pa naju je Nikola tudi pustil sama. 😉
Jaz pa ne bi bila jaz, če ne bi vmes tudi sama spraševala.
“Kaj pa je tole? Zakaj pa morate tole narediti? Kaj pa to pomeni?”
Pomoje drugi pacienti niso tako radovedni. In mirni. Ampak če res nimam bit za kaj živčna.

Potem pa pride zdravnica Brigita, anesteziologinja. Spet vprašanja, do zdaj jih že znam na pamet, bi lahko zdrdrala cel seznam! 😉
Zdi se mi izjemno pametno, da ji povem, da je prejšnjič trajalo kar dolgo, da je anestezija prijela in da je potem tudi ful hitro popustila. Še dobro, da sem ji to povedala, ker mi je mislila dati samo delno anestezijo (beri: omrtvičiti samo eno nogo), pa si je po tem podatku premislila.
Preden je operacijska soba očiščena in pripravljena name (kot glavno zvezdo popoldneva), še malce predebatiramo in izvem, kaj bo luškan tehnik delal naslednji dan za božično večerjo. A moramo spet govorit o hrani, ko Nika ne sme jest?! 🍍🍒🥝🥐🥨🍕

42 je ready, pripelji jo noter!” slišim. Prav, pa pojdimo.

Operacijska soba št. 42

Ista operacijska soba. Kaj je že odgovor na ultimativno vprašanje o življenu, vesolju in nasploh vsem? Enako kot številka moje najljubše operacijske sobe, 42. Še film so posneli o temu, če meni in knjigi ne verjamete.

Tokrat sem veliko boljše volje kot prvič. Malce lačna, ampak nasmejana in igriva – Nika pač.
Nikola in njegova desna roka mi namestita miljavežnt cevk in kablov.
“Malo te pač moramo spremljat.”
Zdej sem že navajena. Pripravljam se na injekcijo v hrbet, ko mi reče Brigita, naj se uležem na bok in usločim hrbet, pa jo vprašam, zakaj.
“Prejšnjič smo to počeli sede. Saj se lahko usedem.”
“Aja, še lažje!”
Nikola me drži, punca pa obvlada in zadane v prvo. Ko se ponovno postavljam v ležeč položaj, daje napotke novemu dečku, kako naj ji drugič bolje asistira, vmes pa jaz že čutim, da je tokrat anestetik začel delovati kar hitro.
Nikola prosi, da dam roke na za to pripravljene, kaj pa vem, izrastke iz mize. Ne vem, kako se strokovno imenujejo (od mene niste slišali, da na tej mizi izgledaš, kot da si na križu).
Zoran se prismeji noter in me prijazno pozdravi, nato šiba naprej.

Nato pa pride kirurški tim, slišim namreč mojega bivšega sošolca in mojega operaterja.
“Tokrat pa ne boš dobila glasbene želje! Prejšnjič te nismo mogli utišat, si skos brundala in pela in bila nasploh glasna med celo operacijo!”
Kako, če sem pa spala?
“Ahaha, nič nisi spala!”
“Brigita, kaj so mi dal prejšnjič?”
Brigita pogleda v evidenco: “Waw, tole si pa dobila en res ornk koktejl. Dejansko deluje tako, da si pri zavesti, samo ne čutiš skoraj nič in pa potem se ničesar ne spomniš.”
“Ok, a mi lahko tokrat NE date tega? Saj me lahko uspavate, sam ne me zadrogirat, da bom počela bedarije, ki se jih potem ne bom spomnila.”
“Če želiš, si lahko budna cel čas.”

Murphy seveda – zdaj, ko sem mislila, da bom (ponovno) spala celo operacijo, mi pa rečejo, da sem lahko budna. Prejšnjič, ko sem želela biti budna, so me pa uspaval (oz. zadrogiral). Jao.
Ok, bom budna.”
Začnem razmišljat, če bom slišala vrtanje po mojih kosteh. Verjetno to ni ravno prijetno poslušat? Gledam v strop in opazim, da se z ene stropne plošče (ki je seveda skoraj direktno nad mojo nogo) lušči barva. Ali pa je to plesen? Skratka, če to pade v sterilno področje operacijske mize ali pa, boh ne daj, na mojo nogo, bo res katastrofa. Začnem se kar tresti…
Nikola me predrami iz neprijetnih misli. “Te zebe? Lahko te pogrejemo, mamo tako super mašinco.”
Čez zgornji del telesa mi dajo nekaj podobnega majčki, samo da to ni navadna majčka, ker je pač neka posebna papirnata majčka. V en rokav vstavijo radiator s cevjo (ta pihalnik toplega zraka ima verjetno svoje strokovno ime, zame je pač radiator s cevjo), ki takoj začne pihat. Ne vem, ali sem se prej tresla od mraza ali čudnih misli v moji glavi, ampak tale radiator kar pomaga. Poškilim še na aparate za mano, vidim, da imam čisto šolski pritisk in utrip, in sem takoj bolj pomirjena.
Nato pa anesteziološki tim postavi tisto čudno zeleno zaveso (“Če sem že budna, pol bi rada gledala. A res ne smem gledat? Obljubim, da ne bom skupaj padla!”). Ah, so neusmiljeni tile dohtarji/tehniki, nobenega razumevanja za skoraj medicinko.

Operacija št. 2

“Pa začnimo. Esmarch na 250 prosim.”
Čutim še, da mi dvignejo nogo v malce višji položaj, in nek pritisk na stegnu, potem pa ničesar več.

Kaj je esmarch, se mogoče sprašujete? Zagotovo ste večina delali vsaj prvo pomoč pri izpitu za avto, kjer so vam zagotovo omenili, da v primeru hudih poškodb okončin (torej rok ali nog), kjer pacient izgublja velike količine krvi (beri: kri šprica) namestite esmarchovo prevezo (torej tako močno stisnete okončino nad krvavitvijo, da prekinete dotok krvi v roko ali nogo). To se uporablja tudi med operacijami, da lahko kirurgi bolj jasno vidijo, pa da pacienti ne izgubljamo krvi po nepotrebnem. Je verjetno veliko lažje operirat, če kri ne šprica kar vsepovsod (no ja, verjetno bi sicer bolj tekla po območju, kjer operirajo, kot špricala).
Kratkotrajni esmarch ne naredi večje škode tkivu, če pa bi imela nogo tako zategnjeno dlje časa, pa bi tkivo odmrlo. Tile esmarchi v operacijski so celo tako fancy, da se mi po operaciji na stegnu sploh ne pozna, kje je bil nameščen esmarch.

Se pa tokrat res vsega spomnim. Nič ni slišat tistih floskul, ki jih je slišat v Urgenci, Grey’s Anatomy in podobnih serijah (“Skalpel 12 prosim. Sestra, podajte to, sestra, dajte ono.”). Mogoče pa znajo tile kirurgi vse kar sami? 😉 Pač operirajo, vmes malo privat pogovorov, sicer pa se nihče ne ubada kaj dosti z mano. Še Brigita in Nikola sta izginila iz mojega vidnega polja. Samo moj radiator je z mano. Pa merilec pritiska mi vsake tri minute zmeri pritisk. Počutim se malce zapostavljeno. Ampak, mogoče je pa bolje, da se ne pogovarjajo z mano, pa da majo fokus na nogi?? 😉
V tistem slišim, da se vrtijo Queeni. Če je kdo mislil, da me bodo utišali s tem, ko so dali druge vrste muziko kot zadnjič – well, guess again! Tokrat sicer samo potiho brundam pri sebi, ampak legendarne komade Queenov pač mora poznat vsak, če ne… Če ne, jih pač ne. 🙂

“A si ok?” pride Brigita do mene.
“Sem. Me pa vseeno zanima, kaj se dogaja z nogo. Bi gledala, pa ne morem.”
“A ti slikam pa pokažem?”
“Jaaaaaaaa!!” 😍😍😍
Najprej ima seveda ful skrbi, GDPR pa to. Nato se spomni, da lahko takoj zbriše fotko, in me sicer malce razočara, ko mi reče, da mi je ne bo poslala. Je pa res, da se itak sploh ne poznava, pa res nočem, da krši kateregakoli od pravilnikov, ki jih imajo na UKCju.
Po premisleku slika mojo odprto nogo s svojim telefonom in mi pokaže slikice, kako izgleda noga med operacijo. Jaz sem totalno navdušena.
“Doktor, nisem vedela, da je titan zlate barve!”
“Ja, kako pa veš?”
Brigita se že drži za glavo.
Veze imam, pa vse vidim, kaj delate!” 😄

Intraoperativni CT

Ko je šrauf zamenjan, naredijo najprej rentgen, ki pravi, da je vse ok.
Sedaj pa še intraoperativni CT.
Tukaj moram poudariti, da sem govorila s kolegom zdravnikom, ki je radiolog na UKCju in me je prepričeval, da UKC nima intraoperativnega CTja. CT je načeloma kar velika naprava, ki ne gre ravno čez normalna vrata, sploh pa ni namenjen premikanju. Tako da tak CT, ki paše v operacijsko dvorano (in ga dejansko pripeljejo), mora biti res nekaj posebnega (in verjetno tudi še dražjega od nepremičnega).
Ampak med mojo operacijo so ga vseeno naredili.
Moj operater mi je kasneje povedal, da je naredil že kar veliko operacij in da je bilo vseeno to prvič, da je delal intraoperativni CT. Res ni želel tvegati, da bo potrebno še enkrat odpreti in tretjič operirati, da bo gleženj popoln. Se zaradi tega počutim posebno? Seveda. Le kdo se ne bi? Bila sem njegova prva. 😍😇😂

CT pravi, da je vse perfektno.
“Potem pa zaprimo.”
Moj operater je moral naprej (ob ponedeljkih ima ponavadi ambulanto), tako da je šival moj sošolec Miha.
“Miha, a bi vseeno lahko dobila eno slikico?” Prej kirurškemu timu res nisem želela težiti, da morajo vse slikat (kar naj raje operirajo), ampak zdaj je pa zadnji moment, da dobim en spomin.
“Ti bi res imela sliko?”
“Yes, please.” Brigita je tiste od prej že zdavnaj izbrisala.
Glede na to, da mu ni treba vzet mojih konktaktnih podatkov (ker ima mojo številko še iz faksa), je slikal in mi kasneje poslal fotko.
Če bi jo kdo rad videl, sliko hranimo v uredništvu (vsaj tako piše ponavadi v kolumnah😄). Ne, ne bom je dala na blog. To je moja najbolj intimna fotka, plus ne želim, da nehate brat blog vsi tisti, ki niste taki medicinski friki kot jaz. Lahko pa povem, da mam super lepo titanovo ploščico (ki je res zlate barve).
Nato pa začne zapirat in šivat.
“Miha, daj bolj naravnost šivaj, ne tako postrani!” ga začnejo hecat ostali. “Vsaj malo se potrudi za bivšo sošolko!”
Jaz se samo smejim. Tudi Mihatu 110% zaupam in vem, da je super kirurg. Sicer pa mi je čisto vseeno, kakšni bodo šivi, važno, da so ploščice, titan in kosti tam, kjer morajo biti. Šivi se bodo že zacelili, ker bom lepo skrbela za njih.

Prebujevalnica

Enako kot prejšnjič me po zaključku operacije odpeljejo v prebujevalnico.
Tokrat nisem tako zmedena kot prejšnjič. Lepo mirno ležim, vsake toliko pogledam na monitor, če imam še super pritisk in pulz (in se še dodatno prepričam, da sem še vedno živa 😛 ), nato pa se spet začnem tresti, kar hitro opaze medicinski tehnik.
Te zebe, kajne? Ti premaknem cevko k nogam?”
Kako je super občutek, ko je lahko takoj veliko bolje… Tale radiator bi jaz vzela kar za domov. Ali pa kakšnega od teh lušnih fantov, nekdo bi me zagotovo pogrel.😄
“Kako si se pa poškodovala, smučanje?”
“Plezanje.”
“Ooo, jaz sem tudi plezalec. Saj ne boš nehala, kajne?”
“Seveda da ne. Poškodovala sem si nogo, ne duha.” 🙂
Malce govoriva o plezanju, nato pa me že pridejo iskat tete iz oddelka, in me odpeljejo nazaj do moje super fancy postelje na stari travmi.

Nadaljevanje sledi kmalu. Obljubim, da tokrat ne bo trajalo 10 dni, da ga napišem! 😉


Loading