From HIGH to LOW ali od nebes do pekla

Tale blog zapis govori o prvem dnevu in noči po drugi operaciji – o tem, kako sem bila skoraj zadeta, in kako je grozno, ko protibolečinska terapija popusti.

Zapis kot vedno do sedaj berete na lastno odgovornost. 😊 Možni stranski učinki so zehanje, smejalne gubice, mogoče kakšna solzica ali pa nov pogled na svet. 🤩 Na tem uvodnem mestu moram pojamrat, da mi je nekdo danes napisal, da imam gubice tudi jaz (mogoče se pa preveč smejim ob pisanju tega bloga?) in da moram uporabljati kremo proti gubam. Katastrofa res, še kremo mi je poslal po pošti zraven tega zapisa! Seveda pa bo to drug blog. Čakam še, da se zgodba razvije do konca. 😉 Kar sem želela povedati s tem – rešitev imamo, če boste razvili preveč smejalnih gub (poročam po testiranju, če res deluje). 😉

Sem alien, palačinka ali samo zadeta?

V prebujevalnico me pride iskat sestra z oddelka, skupaj z dvema dijakoma. Jaz se počutim fenomenalno, pa mi vseeno ne dovoli, da se sama preoblečem in premaknem na novo posteljo (včasih mal pozabim, da še vedno ne čutim nog). Ko odkrijejo rjuho, pa me skoraj zadane kap!
Prepričana sem bila, da imam iztegnjene noge. No, to ni bilo res. Desna je bila čisto pokrčena (koleno ni bilo dvignjeno v zraku, ampak položeno na posteljo na mojo desno stran, desno stopalo pa pri levem kolenu), leva noga pa tudi ni bila pod takim kotom, kot sem predvidevala. Gledam noge – imam občutek, da so naravnost, pa kar niso. Napnem vse moči, da bom premaknila desno nogo naravnost, pa se ne zgodi nič, razen da mi oči skoraj izstopijo. Potem se trudim spremeniti moje možgane, da bodo mislili, da je noga pokrčena (da ne bom imela tok čudnega filinga), pa mi to tudi to ne uspe.

Končno sestra premakne moje noge. Jaz jih gledam (še vedno z občutkom, da so naravnost in pri miru), ampak se kar premikajo! FREAKY. Tak zanimiv, malce nezemeljski občutek. Mogoče sem pa alien, kaj pa vem. 👾(Ne pomislim na to, da so mogoče omrtvičili del telesa zaradi operacije, in da bi lahko bil to razlog za ta freaky občutek.) Odločim se, da jim pustim, da me raje oni premaknejo.

Pod zgornji del mojega telesa dajo neko tako posebno desko, ki v bistvu ni navadna deska. Če misliš, da je kaj navadnega tukaj v bolnici, ni. Edino lonček za čaj, ti so res čisto navadni še iz časov bivše Juge (čaj še vedno polivajo isto kot tisti izpred 50 let). Tale deska, ki ni navadna, je namreč rolldeska. Zarola te iz ene postelje na drugo. Osebju te ni treba dvigniti (samo spraviti jo morajo pod tabo), nato pa te zarolajo k palačinko na drugo posteljo. How cool is that. 🤩 Mogoče pa nisem alien, mogoče sem palačinka? 🥞
Mogoče sem pa malo zadeta. 💉 Nekaj od tega bo zagotovo res.

Po potovanju skozi hodnike se na stari travmi zapalačinkam nazaj v svojo super fancy posteljo. Tam me še vedno čakajo moj unicorn, moja želva, risbica mojega gležnja namesto mojega imena in moja neomejena zaloga hrane. Imam dve cimri, Marjeto in Tilko, s katerima v prostem času debatiramo o življenju, nogah in operacijah (ostale cimre niso ravno za čvek), in me vprašata, kako sem. Super, odgovorim, in pogledam moje koktejle. 🍸🍹

Slikica koktejlov, ki sem jo poslala vsem, ki so čakali novice iz operacije.

Hvala bogu me je Brigita po operaciji vseeno malo zadrogirala (beri: mi je dala moje ljube koktejle, še preden me je začelo karkoli bolet), ker sem ji povedala, da mi bo po vsej verjetnosti anestezija hitro popustila.

In res. V operacijsko sem šla okoli 14h, ob 16h sem na oddelku, ob 17h pa že uspem premakniti prste na desni nogi. Na levi jih raje ne upam.


Vprašam sestro, če lahko kaj spijem. Lahko.
“Lahko tudi kaj pojem?” Seveda ne.
“Zakaj ne, saj je že konec operacije?” Sestra mi priporoča, da tudi večerje ne pojem, da raje potem tik pred spanjem dam nekaj malega v usta, to je pa tudi vse za danes.
Aaaammmm, niti pod razno ne. Jaz sem že sedaj sestradana kot volk brez Rdeče kapice, tako da bom večerjo zagotovo pojedla, si mislim.

A se vidi, da sem lačna? Jaz sicer opazim samo najbolj seksi srajčko ever. Ne vem, zakaj mi je niso dali za domov, ko sem odhajala, ker je res kjut. Če kdo na sliki vidi kakšno gubico, naj mi prosim prinese tisto povečevalno steklo, da jo najdem še jaz. 😛

In kot zakleto za večerjo prinesejo pašto s tuno, kao vegi meni. Vegiči ne jemo rib, hvala lepa. Pašta smrdi že od daleč in ne glede na to, kako sem lačna, jo pošljem nazaj. Če bi bilo nuja, bi verjetno pojedla tudi to, ampak saj imam čarobno nočno omarico, ki skriva dobrote skoraj vseh ljudi, ki me imajo radi. Odprem omarico in se pocrkljam – Ajda mi je prinesla doma sušeno suho sadje. Najprej pojem vse mange (ti so najboljši 😋), potem napadem hruške, nato se lotim sliv in marelic… Vmes pa še kak orešček in 100% čokolado. Odkrijem še piškote, ki jih je spekla žena od strica. Pa en jogurt (seveda s proteini). Pa potico od mame. Pa eno drugo čokolado. Pa … (raje neham pisat). 😛

Čarobna nočna omarica z dobrotami

Miklavžka

Med mojo pojedino me obišče sestrica (ne medicinska, ampak ta prava sestra). Seveda prinese še nekaj za jest. 😉 Predvsem pa mi prinese presenečenja oz. mini sladka darilca za vse, ki so kakorkoli pripomogli k mojemu perfektno zloženemu gležnju. Ne pripomogli pri zlomu, pri sestavljanju nazaj. Božiček ravno nisem, ampak ker imam ravno tako lepo ime, se bom oklicala kar za Miklavžko. Miklavžka je torej na predpredvečer Božiča obdarila:
zdravniški tim (in se jim zahvalila za ves trud, znanje, CTje, ideje, šive, šraufe in ploščice),
sestrski tim (ker nas previjajo, nam dajo za jest in pit in predvsem nosijo koktejle in trdo drogo – beri: tablete)
tim v operacijski sobi 42 (ker niso dopustili, da bi razpadajoča plošča s stropa padla na mojo nogo, ker so mi slikali mojo nogo med operacijo, pa ker so res zabavni).

Moja osebna pomočnica (V uredništvu hranimo podatek o njej, ampak lahko se pa gremo nagradno igro in poskusite ugotoviti, kdo to je – kdor prvi javi pravilen odgovor, me za nagrado lahko enkrat nekam pelje, ker zdaj ne morem vozit avta. 🚗 V bistvu spreminjam pravila igre – kdorkoli javi pravilni ali nepravilni odgovor, pa najsi bo prvi ali zadnji, vsak me lahko nekam pelje!🤩) paketke naskrivaj odnese na njim pripadajoča mesta. Čez eno uro, ko grem na wc, ga pod smrekco ni več… Za ostale pa ne vem, kdaj so izginili. Vem pa, kam so izginili (v želodčke).

Ko koktejli obmolknejo…

Ko ugasnejo luči, poskusim zaspat. Nikakor mi ne gre, ker me noga tako zelo boliKoktejli so že zdavnaj nehali tečt.
Koktejli so super, dokler držijo, ko pa popustijo, pa res ni fajn. Načeloma se to ne bi smelo zgodit, ker so mi jih predpisali toliko, da naj bi držali cel čas. Ampak če se že anestezija pri meni ne obnaša, kot bi se morala, ni čudno, da se koktejli tudi ne. Ko tečejo, sem zadeta ko mamba, ko stečejo, jih pa moje telo tako hitro razgradi, da je skoraj isto, kot če jih pred tem ne bi imela.

Ob desetih sem že na koncu z močmi in klikam po gumbu. Pride medicinski tehnik, meni po licih tečejo solze bolečine, on pa kar ne ve, kaj bi. Ni namreč on tisti, ki lahko da nove koktejle. Kliče dežurno višjo medicinsko sestro, ki sicer pride v roku pol ure, ampak meni se zdi te pol ure spet cela večnost.

Pogovor s celicami imunskega sistema

Nato poskušam zaspat naprej. Nikakor mi ne uspeva, zato se samo premetavam po postelji. Čepki sicer utišajo nekaj hrupa, ne pa vsega šundra, ki se pri nas dogaja ponoči… Ker nikakor ne morem zaspat, se začnem pogovarjati z mojimi celicami. Enega izmed zanimivejših pogovorov delim z vami spodaj.

“Helou, imunske celice! Vas je toliko različnih, da sploh ne znam več naštet vseh vrst! (Jao, kje je že histologija!) Dolgo se že nismo pogovarjali… V bistvu ne vem, če sem se že kdaj pogovarjala z vami, tako da najprej opravičilo z moje strani. Nisem se spomnila, da bi se lahko. Vam pa lahko povem, da ste ful carice, ker se tako uspešno borite proti virusom in bakterijam in takim čudnim stvarem. Svaka čast! Mogoče lahko kdaj malo manj smrkam (tele alergije lih niso kul stvar), ampak drugače ste super.
Ampak danes sem vam želela povedat nekaj drugega. Nove prijatelje smo dobili! Tako fajn zlato titanovo ploščico in 9 hudih šraufov! Verjetno česa takega še niste videle nikoli v življenju (priznam, tudi jaz še nisem). In zato bi vam rada povedala, da so to naši PRIJATELJI. Na njih ne dajemo nobenih markerjev in jih nič ne označujemo, ker to niso tujki, ampak naši prijatelji. OK? Ste razumele? Nobenega odziva prosim. Hvala.”
Rekle so, da štekajo, in da ne bodo delale drame okoli naših novih prijateljev.

Če koga zanima kaj več glede odziva imunskega sistema na vsadke, si poglejte zgodnji video.

Kljub temu še vedno ne morem zaspat. Okoli 4h zjutraj mi ponovno začne kljuvat v nogi. Čez kakšne pol ure ne zdržim več in ponovno pritisnem na gumb za pomoč. Pride Maša (prva sestra, ki sem jo spoznala že prvo noč ob sprejemu in me je lahko gledala jokat že takrat), ampak tudi ona mi ne more pomagat, ker mora poklicat dežurno višjo sestro. Mine pol ure, pa gospodične s koktejli še kar ni. Jaz vsake 15 minut kliknem na gumb, ker res ne zmorem več. Vem, da bi mi Maša rada pomagala, pa ne sme. Dostop do koktejlov namreč imajo, samo ne sme mi ga ona obesit (to lahko naredijo samo določene sestre).
Koliko boli, vas zanima? Tam za ene osem in pol. Dovolj, da mi spet v tišini tečejo solze po licih. Po več kot eni uri čakanja in njenem kar nekajkratnem klicanju dežurne sestre, me ne more več gledat, in mi sama naštima dva koktejla, ki primeta v roku nekaj 10 minut.

Okoli šestih mi tako končno uspe zaspati.
Uganite, kdaj nas zbudijo? Ob pol sedmih. Ampak, to je že nov dan – Božični večer, ki si seveda zasluži svoj zapis. 😉