Danes do mene pride vprašanje: »Če bi lahko izbrala, da si kdorkoli, kdo bi bila?«
Odgovora sploh ne potrebujem iskati:
Bila bi jaz. 100% Nika, malo utrgana, malo nora, polna energije, nasmejena, svobodna, z unicorni in čarovnijo in želvami vsepovsod z menoj. Z mojim poškodovanim gležnjem z 800 € vredno titanovo ploščico in 4 šraufi.
Točno en teden je namreč od moje najhujše poškodbe in preizkušnje. Na petek trinajstega sem po sestankih šla malo plezat v Plezalni center Ljubljana. Moj presežek energije je potrebno nekje sprostiti 😉 Žal so plesni večeri vedno tako pozno, da potem bolj malo spim… Zato še toliko bolj obožujem gore, pred časom pa sem začela še plezat (tudi v dvorani, kar je fajn počet ob slabem vremenu, recimo ko zunaj sneži :P). Plezanje je meni super, ker zna biti res naporno, plus moraš biti 100% skoncentiran, tudi ko ne plezaš, ampak zihraš tistega, ki pleza. Fokus na le eno stvar hkrati – to je tisto, kar me prizemlji in postavi v trenutek zdaj.
Pa gremo nazaj k petku trinajstem. Plezam v vodstvu, vpenjam, nato pa mi nekje nad previsom zmanjka par centimetrov za naslednji oprimek in padem nekaj metrov globoko. Do tukaj vse ok, ker pa sem plezala nad previsom, zaniham še v steno in z nogo nesrečno priletim v steno – tako nesrečno, da stopalo kar obvisi stran od goleni. Prosim, da me spustijo dol, ker imam zlomljeno nogo. Vem, kaj gre večini sedaj po glavi – ne, res ne boli tako zelo! – hvalabogu so telo takrat preplavile ogromne količine adrenalina in zato manj čutim bolečino.
Če skrajšam zgodbo – že na licu mesta mi je zdravnica soplezalka naravnala izpahnjen gleženj, na urgenci pa so po nekaj urah (da sem bila dovolj časa tešča) operirali moj zlomljen in zdrobljen gleženj. Sedaj je ojačan s ploščico in štirimi vijaki in trenutno zaščiten z longeto. V ponedeljek me čaka še ena operacija, ko bodo še dodatno naravnali kosti, da bodo postavljene točno tako, kot morajo biti.
Ob priliki opišem celo odisejado, danes pa sem želela povedati le eno stvar: tudi če bi imela še eno priložnost podoživeti usodni petek trinajstega, bi ga preživela enako. Šla bi plezat. To je enako kot vprašanje, če bi šla študirat medicino, če bi vedela vnaprej, da to ni moja pot. Ja, seveda bi šla! Vseeno sem odnesla veliko znanja, predvsem pa poznam sedaj ljudi, ki so res s srcem pri svojem poklicu.
In ne, ne bom prenehala s hojo v hribe, plezanjem in plesanjem. Seveda bodo sedaj nekaj mesecev vse te aktivnosti na čakalni listi, ko bom v času rehabilitacije. Ampak točno to so stvari, ki naredijo mene tako, kot sem; to so aktivnosti, ki me osrečujejo. Ja, se je zgodilo nekaj nesrečnega. Ja, bo nekaj mesecev počitka in moj welbeing je sedaj na prvem mestu. Ampak gore, stene in plesišča so potrpežljive in bodo počakale. Zato se učim od njih in potrpežljivo počivam <3
