Kdor visoko leta, gležnje lomi ;)

Mislim, da mi je pisalo že približno 83 ljudi (večino zanima, kako sem padla, kok fejst me boli in kako osamljena sem v bolnici), tako da bom spisala nekaj blogov, da odgovorim vsem. Čeprav sem cca. 37 ljudem že vse podrobno opisala, vas je še kar nekaj na čakalni listi (tako kot v zdravstvu 😂), pa to takole veliko hitreje in podrobneje 😉 Blogi bodo dolgi, obširni in bodo večkrat zašli s teme (zdaj boste imeli malce vpogleda, kaj vse se hkrati dogaja v moji glavi). Že vnaprej se opravičujem vsem, ki tako obširne razlage niste želeli, ampak – saj vas nihče ne sili, da berete naprej 😁 Vnaprej se opravičujem tudi vsem štručkotom na področju plezanja, moje izrazoslovje je še precej nepopolno (kot tudi moje znanje plezanja 😜), ter vsem zdravnikom, ker bodo v nadaljnjih blogih moji opisi poškodb zelo poljudnoznanstveni (ker jih bo širša publika razumela).


Tale blog bo opisal moj slavni padec, ki sploh ni zlomil mojega gležnja. Le kako je to mogoče? Pa začnimo na začetku.

Začenjamo s petkom, trinajstim decembrom. Polna luna. Sneg. Meni se zdi to super kombinacija za večerni izlet v hribe (ker skoraj ne rabiš lučke). Žal to ni bilo na urniku, ker je bil zvečer TEDxNovomesto, naslednji dan pa poroka dveh kolegov. Na mojem petkovem urniku je bilo plezanje, ki sem se ga res veselila (če že ne morem v gore, je to najboljši nadomestek). Ravno sem obiskovala tečaj plezanja v vodstvu v Plezalnem centru Ljubljana.

Že kar nekaj časa sem imela plezanje na moji to-do listi, pa kar ni prišlo na vrsto vse do letošnje jeseni, ko sem naredila prvi spoznavni tečaj plezanja. Vmes med tečajem me je kolega Aleš peljal prvič plezat v steno. Jaz sem izgledala nekako takole: 😍 Takrat sem se spet zaljubila. (Nekako mi to uspeva večkrat. Ne samo v ljudi.) Tako da plezanje = 💗 Dokazi spodaj.

Učenje na steni od kolegov je super. Ker pa je varnost na prvem mestu (da ne pride do poškodb, ane? 🙃), je učenje na tečaju še boljše. Na tečajih se večinoma ne učiš plezat (kar bi meni očitno kar koristilo), učiš se predvsem varovanja. Pravilno navezovanje, dvojno preverjanje pred plezanjem, varovanje s ploščico, varovanje z grigrijem, kako pravilno past (a ste že ugotovili, da nisem prišla do konca tečaja? 😉), kako pravilno pripraviti vrv za plezanje ter uporaba ostale opreme so le nekatere izmed točk na tečajih. Naš inštruktor Kristian je res stručko na tem področju in od njega sem se rada učila, ker je velikokrat povedal zelo koristne stvari (predvsem iz prakse). Verjetno že dolgo ni imel učenke, ki bi toliko spraševala kot jaz. Vmes med tečajem sem namreč šla plezat s kolegi (seveda samo na top rope), pa se mi je porodilo toliko vprašanj, da sem ga vsakič kar zasula z vprašanji.

Tisti usodni petek sem imela ponovno milijon vprašanj. Pa veliko poguma. Za ogrevanje mi je uspelo zlest smer Crvena zvijezda (5B, ki se meni kot začetnici zdi najtežja stvar ever) na top rope. Pri tem načinu plezanja je plezalec varovan z vrha (to smo se učili na prvem tečaju). Pri tem tečaju pa smo se učili plezanja v vodstvu, kjer plezalec ali plezalka sproti vpenja vrv v vponke.

Kako pa se je zgodil moj slavni padec?

Ko dobim odgovore na mojih milijon vprašanj, sama postanem prav navihana in se enkrat zanalašč narobe vpnem v pas in potiho nakažem inštruktorju, naj nič ne reče. Soplezalka pri dvojnem preverjanju napake ne opazi in inštruktor se začne hecat, da imamo tukaj dva inštruktorja, ker morajo še na mene pazit. Meni šine v glavo misel: “Kaj pa, če bi se enkrat zanalašč vrgla dol med plezanjem? Za vajo – zame in za varovalca, saj imamo grigri.” Na prvem tečaju smo se učili varnega padanja (s top ropa), tukaj tega še nismo jemali, zato to misel kmalu opustim. (Čeprav danes izgleda, kot da se je ob izhodu iz glave nekje zataknila.) Padce je fajn vadit ne samo za plezalca, ampak predvsem za tistega, ki varuje, ker te ponavadi preseneti in mora biti tvoja reakcija v tistem trenutku instiktivna. Pri grigriju sicer lahko računaš tudi na samo varovalo, da bo naredilo svoje (zaustavilo vrv), ampak nas pa vseeno učijo, da v nobenem primeru ne smeš spustiti štrika v desni roki.

Hvala PCL za slikico iz vaše spletne strani, kamor sem z mojimi fotošop sposobnostmi level 110 spretno dodala mene tik pod smerjo z “mojimi” črnimi 5B oprimki (glej vijola puščico).

Potem pa greva s soplezalko plezat na drug odsek. Izberem novo smer, tako, ki je še nisem plezala. 5B, Železna stena (Železna zavesa?), sami črni oprimki. Od spodaj si vse ogledam, malo je previsa, ampak bo, si rečem, in grem. Do četrtega kompleta je vse ok, potem pa pridem skoraj do petega in ne vem, kako naprej. Inštruktor mi s tal pomaga z nasveti, kam dat noge in roke. Stojim stabilno in se želim vpeti, čeprav bi naslednji komplet dosegla nekje nad svojo glavo. Inštuktor mi naroči, da moram višje, če se želim vpeti (vpenjali naj bi, ko je plezalni pas v višini kompleta). “Če sem pa zdaj stabilna,” mi gre po glavi, ampak poslušam inštruktorja in ne svojega instinkta. Poskusim priti višje, ampak smer je očitno pretežka zame (ali pa imam premalo znanja) in padem kar nekaj metrov. Sara, ki me varuje, naredi vse po šolsko in se zaustavim (je pa zaradi sunka tudi njo dvignilo v zrak). Takrat pa zaniham v steno in to točno z levo nogo naprej. Če je bil padec instinktiven in sem se vrgla nazaj, sem v točno takem položaju potem zanihala v steno. Sila je bila enostavno premočna in en sila pameten slovenski pregovor pravi, da pametnejši odneha – v tem primeru moj gleženj.

“Spustite me dol, zlomljeno nogo imam!”

Še vedno visim na štriku in gledam svojo levo nogo – stopalo je nekje 5 cm stran od ostalih kosti ter štrli pod čudnim kotom. Ne, nimam slike, pa tudi če bi jo imela, mislim, da ni za kazat ostalim kot zdravnikom. Koliko boli? Ne kaj dosti – seveda čutim bolečino, ampak v primerjavi s tem, kar pride, ni udarec bolel skoraj nič.

Spustijo me dol, inštruktor vidi, da je situacija resna in tudi pristopi temu primerno. Dajo me ležat, podložijo mi glavo ter nogo. Pristopi ena punca: “A fejst boli, boš kej pila al pa jedla?”

Moje telo je “v šoku”, kljub temu pa nisem zaman 14 let nazaj naredila izpita iz Nujne medicinske pomoči na Medicinski fakulteti z desetko, in se jasno spomnim, da ne smem nič jesti ali piti. Če si boste karkoli zapomnili od tega bloga, si dajte prosim tole:

Ko se oseba poškoduje in obstaja opcija, da bo imela operacijo, ponesrečencu nikakor ne ponujajte vode ali česarkoli drugega (pijače, hrane).

Če te morajo operirati, mora namreč miniti vsaj 6 ur, odkar si nazadnje karkoli zaužil (načeloma za vodo velja pravilo 2-3 ure, za hrano pa 6 ur). Za vse, ki vas zanima, zakaj, je več info tukaj, stran 11. Nesreča se je zgodila 13.10, pila sem ob 12.45, tako da bistvene razlike pri meni to ne bi naredilo, vi pa si vseeno lahko zapomnite – NIČ JEST in NIČ PIT. Karkoli se ti že zgodi – to, da en dan/nekaj ur ne ješ/piješ, res ni najbolj grozna stvar.

Pa pojdimo nazaj k Niki na tleh s podloženim vzglavjem in nogo.

Skratka, izgleda obupno grozno iz moje perspektive. Moji možgani so naredili nek svoj rentgen in zdelo se mi je, da je mojo nogo dobesedno odlomilo pri gležnju, da je šla malo na sprehod in potem slučajno prišla nazaj, ker ravno ni mogla ful daleč z vso to kožo, ki jo je držala na mestu. Saj vem, da se sliši čudno, ampak v stanju, kakršnem sem, se mi zdi, da ne bom več nikoli stopila na nogo. Kadarkoli.

Vprašam, če so že klicali 112. Ne še. Ja, kaj pa čakate? Kličejo 112 in ne znajo točno razložiti, kaj se je zgodilo. Prosim, da mi dajo dispečerko na telefon. “Ne, gospa, nisem padla na tla – hrbetnica je ok. Ja, zagotovo je zlomljena noga. Kako to mislite, da nisem nujen primer in naj se usedem v avto in pripeljem? Niti podrazno, rešilca pošljite!” “Gospa, kakšno uro ali uro in pol boste čakali. Pripeljite se raje sama.” Gledam nogo: “Kar pošljite rešilca, bomo počakali.” Soplezalci vseeno predlagajo, da me odpeljejo oni, da bom prej na urgenci, zato začnemo priprave na ta podvig. Slečejo mi plezalni pas in oblečejo bundo. Prideta dva luštna in močna fanta, da me bosta nesla. V tistem pride direktor PCL Jerry, prinese led in mi pove, da se je njemu nekaj podobnega zgodilo pred nekaj meseci v triglavski severni steni, da je bil takrat sam, da si je vse sam naravnal ter poklical helikopter in da je danes že ok in pleza. To mi v tistem trenutku vlije zaupanje, da bom mogoče vseeno še kdaj stopila na nogo. Pove, da je najbolje, da vseeno počakamo rešilca, ker ne vejo točno, kako me nesti v avto (smo v prvem nadstropju), ker bo vožnja vsekakor bolj udobna in, glavni razlog, ker bom vsekakor prej na vrsti na urgenci. To prevlada in se strinjam. Zdaj me noga že malo bolj boli, in v tistem Jerry reče, da je noga izpahnjena in da jo bo potrebno naravnati. Pogledam ga in moj instinkt mi reče: “On ti je niti podrazno ne bo!” Vprašam ga, če je zdravnik (seveda ni), zato rečem, da mu ne dovolim. Vseeno vztraja, da mi sezujejo plezalko. Na hitro razmislim prednosti in slabosti (sedaj je tista desetka iz NMP že odplavala nekam – spomnim se, da načeloma pri poškodbah ne snemaš obutve, ampak moje stopalo ni poškodovano, tile plezalni čevlji so pa res ozki in noga je vedno bolj zatekala), zato se strinjam. Res je bil nežen, zato to komaj kaj čutim.

V tistem pa v sobo stopi angel v belem. Res se ne hecam. Petra, skoraj zdravnica, pristopi in reče, da bo naravnala gleženj. V glavi se mi izoblikuje milijon vprašanj (“Kateri letnik medicine si? Si že naredila ortopedijo? Travmo?”), preden rečem karkoli, pa je gleženj že naravnan. Ne, tudi to ni bolelo. Oz. je bolelo, ampak je bolečina trajala cca sekundo, potem je bilo pa veliko bolje. In ko pogledam nogo, stopalo ni več 5 cm od preostanka noge! Mogoče pa ni zlomljeno, je bilo samo izpahnjeno? Popade me neverjeten optimizem, da sem v bistvu čisto ok. No ja, ne čisto ok, ampak da ni tako grozno, kot sem sprva mislila. Mogoče bom pa še lahko plezala in plesala?

Soplezalka Sara (ki sem jo videla tretjič v življenju – na treh srečanjih tečaja) v vmesnem času odigrala vlogo moje osebne pomočnice. Spakira vse moje stvari, jih nekaj nese v moj avto (tiste za domov), nekaj v avto od soplezalca, ki naj bi me peljal na urgenco, nato pa spet ven iz tega avta (in čakajo rešilca). “Sara, mi daš še telefon, da pokličem sestro? Pa še tole te prosim? Še tole?” In potem se še ponudi, da gre z menoj na urgenco, da ne grem sama. Skrbi me, da jo žre krivda, da je ona kriva za mojo poškodbo, pa se tam na tleh res ne morem ukvarjat še s tem, da bi ji rekla, da res ni nič kriva.

Soplezalci pripravijo avto za prevoz, pol pa ga odpeljejo stran, ko si premislimo. Cel čas preverjajo, če lahko naredijo še kaj, pa res ni kaj pomagat. Meni je res žal, da so prej zaključili s tečajem. Zagotovo se bodo pa veliko naučili in po tihem upam, da ne bodo izgubili zanimanja za plezanje.

Petra ves čas drži mojo nogo v stabilnem položaju in jo hladi z ledom. Ves čas mora biti čisto pri miru, roke ji najverjetneje zmrzujejo, a me vseeno pomirja. Razlaga mi, kako je tudi ona imela poškodbo gležnja, da je naštudirala rehabilitacijo in da je danes vse ok. Uf, še ena podobna poškodba, pa je danes ok?

Moj inštruktor cel čas ni šel stran od mene. Mislim, da ga nisem niti enkrat pogledala, vem pa, da je bil cel čas nekje pri moji glavi. Ko me v nekem trenutku neha držat za roko, ga prosim, če me lahko prime nazaj, ker je vseeno lažje, če me nekdo drži za roko. Od takrat naprej me ne spusti. Lepo je, če veš, da je nekdo s tabo, in da bo naredil vse, da ti bo kar se da udobno (v totalno neudobni in neugodni situaciji).

Po dobri uri čakanja pride rešilec. Več o tem v naslednjem blogu.

Do takrat pa še tole:

Po poškodbi mi je kar nekaj ljudi reklo: “Aja, to se ti je zgodilo noter, ne zunaj na prostem! Ja, pol jih pa lahko tožiš!” Verjetno bi jih lahko, čeprav imajo v svojih pravilih jasno napisano, da plezamo na lastno odgovornost. Kako je s plezanjem na tečajih, ko si načeloma v rokah inštruktorja, ne vem. Vem pa, da sem sama šla plezat smer, ki je bila očitno pretežka za še neizkušeno plezalko. Sem tudi sama pomislila na tožbo? Seveda. Bi rada še kdaj plezala tam? Seveda. Vam je torej jasno, kako sem se odločila? Nimam energije se ukvarjat z nekimi pravnimi jajcanji, kdo je odgovoren za karkoli in prevračanje besed sem ter tja. Energijo bom raje usmerila v počitek in rehabilitacijo (pa malce v tale blog 😜), da bo moja noga še boljša kot pred poškodbo.

Včasih narediš vse, tako kot je treba, pa vseeno pride do spleta nesrečnih naključij in se zgodi nesreča. Kar sem se naučila, je, da vsakič, ko padeš, tudi vstaneš. Pa čeprav ob pomoči drugih in za nekaj časa na eni nogi in z berglami v rokah 😉

Tako da hvala Jerry za vzpodbudne besede, hvala Petra, ker si mi prišparala par mesecev rehabilitacije (po besedah lečečega zdravnika na urgenci) – obema kava/pivo z mano ne uide, ker vaju bom izprašala za vse nasvete glede rehabilitacije gležnja. Hvala Sara – za kaj vse, do tja še pridemo 😉 Hvala Kristian, ker si kljub vsemu najbolj super inštruktor in se veselim, da pridem nazaj na tečaj plezanja v vodstvu. Hvala za držanje moje roke, ampak a se lahko zmeniva, da je bilo na petek trinajstega zadnjič? Ker vem, da tvoja draga to dovoli, samo če se plezalke ornk poškodujejo, tako da ne bi več tega koristila, tenkjuverimač😄


PS: Če bi kdo rad izvedel kaj več o plezanju, je PCL pravi naslov. Naj vas ne bo strah začeti plezati. Je res fajn. 😉 Jaz komaj čakam, da pridem nazaj. 😜 Poškodbe gležnja pri plezanju po literaturi zavzemajo tako malo procentov, da sploh ne pridejo na seznam poškodb. Zanimiv pa je tudi tale slovenski članek.

PS2: Jerry, a lahko prosim spremenite ime te smeri? Mislim, da ni železna. Titanova je 😜