Nadaljevanje opisa moje poškodbe – tole je blog št. 3. 😉 Kot že rečeno – blogi bodo dolgi, obširni in bodo večkrat zašli s teme (zdaj boste imeli malce vpogleda, kaj vse se hkrati dogaja v moji glavi). Že vnaprej se opravičujem vsem, ki tako obširne razlage niste želeli, ampak – saj vas nihče ne sili, da berete naprej 😁 Vnaprej se opravičujem tudi vsem iz zdravstva, ker bodo v nadaljnjih blogih moji opisi poškodb zelo poljudnoznanstveni (ker jih bo širša publika lažje razumela).
Tale blog bo opisal moje popotovanje z rešilcem in dogajanje na ljubljanski urgenci. Kaj se je dogajalo prej, lahko preberete v prejšnjem zapisu.
Po dobri uri čakanja prideta reševalca. Tile rešilci imajo neko tako super oranžno blazino, ki reši Petro držanja mojega gležnja pri miru. Blazino dajo okoli moje noge ter mojo nogo imobilizirajo, tako da sem pripravljena na prevoz. Naložijo me na sedeči voziček, previdno odpeljejo po vseh stopnicah ter me zunaj naložijo na posteljo. Sara (skupaj z vsemi mojimi stvarmi) gre z menoj. Skupaj najdeva mojo zdravstveno kartico, nato pa se začnejo vprašanja. Kdo sem, naslov, datum rojstva, kako se je zgodila nesreča, kaj je poškodovano, kdaj sem nazadnje pila in jedla, ali imam kakšne alergije, jemljem kakšna zdravila ipd. Pomerijo tlak in kisik v krvi. Moje počutje je sedaj kar dobro in glede na to, da je moja noga čisto pri miru, tudi ne boli več tako zelo. Daleč od tega, da sem OK, ampak verjetno sem ena redkih poškodovank, ki se smeji v rešilcu. 😊 Sari rečem: “Sara, sej veš, da nisi ti kriva za to, kar se je zgodilo?” “Nika, veš kok mi je bet!” “Ja, Sara, vem, ampak nisi ti nič kriva, samo nesrečno sem priletela v steno, to je vse.” “Če bi lahko karkoli naredila drugače, veš, da bi.” “Vem, Sara, zdaj pa se prosim nekaj sekirat!” In se malo poslikava ☺️
Kmalu prispemo na ljubljansko urgenco, kjer me iz ene postelje premestijo na drugo, bolj neudobno. Reševalec se je pohecal, da je tale iz rešilca iz dodatnega zavarovanja, tale bolniška pa je krita iz standardnega zavarovanja 😀😂 Odpeljejo me na travmo v sobo za triažiranje, kjer me ponovno vprašajo, kdo sem, kje živim, kdaj sem rojena, kaj je poškodovano, kako se je zgodila poškodba, ali sem na kaj alergična, ali jemljem kakšna zdravila ter kdaj sem nazadnje jedla in pila. Premestijo me v sobo 84. Srečam sošolca iz faksa (v mojem “prejšnjem življenju” sem študirala medicino – ne, nisem dokončala študija, samo do polovice faksa sem prišla, potem pa čisto zamenjala poklicno smer).
“Nika, zakaj nisi rekla, bi šla raje na kavo, da se spet srečamo?” “Miha, sem te raje takole prišla pogledat!” Prosi me, če me lahko preda specializantu za prvi pregled, ker imajo res gužvo, mi pa zagotovi, da bo skrbno pogledal cel primer, s čimer se seveda strinjam. Nato pa spet vprašanja. Sestra me vpraša, kdo sem, tokrat me celo ni vprašala za naslov, samo za datum rojstva, kaj imam poškodovano, kako se je zgodila poškodba, alergije, moja zdravila, kdaj sem jedla in pila. Pride zdravnik specializant (tudi Miha) z dvema študentoma, spet ista vprašanja. Pregledajo nogo in gredo za vogal, kjer jima v zdravniškem žargonu razlaga, kakšna je poškodba. Prosim, naj malo glasneje govori, ker mene tudi zanima diagnoza, ampak seveda ne ve, da razumem skoraj vse, kar govori, zato začne s še bolj sofisticiranimi izrazi, misleč, da me bo s tem zmedel. Poskušam ugotoviti, ali mislijo, da je mogoče samo izpahnjeno in udarjeno? To bi bila fantastična novica 😍 Nato pride nova sestra in me spet isto sprašuje. Ponovno izpolnjuje nov list z mojimi podatki. Tukaj nekje sem se začela spraševati, kdaj bodo karkoli od tega modernizirali? Razumem, da ima vsak izmed zaposlenih svojo checklisto za odkljukat, da karkoli ne bi šlo narobe, ampak človek bi si mislil, da bi lahko prišparali malo časa in karkoli od tega modernizirali. Druga sestra mi nato pomaga sleči vsa oblačila (zgornji del telesa) in mi da seksi bolniško srajčko, nato pa se loti vstavljanja kanala (da bom končno dobila kakšna protibolečinska zdravila, zdaj je že spet začelo malček boleti). Poskusi prvič, se res matra, ampak žal ne gre. Poskusi drugič na drugem mestu, pa spet ne gre. Kliče drugo sestro, ona poskusi tretjič, jupi, kanal je noter! Vem, da sem dobila le paracetamol (po domače Lekadol ali Daleron), ampak zame je bil to v tistem trenutku najboljši koktejl. 🍹
Nato pride nova sestra z novim listom. Kdo sem, kako se je zgodila poškodba, kdaj sem jedla in pila. Nekje tukaj malček nesramno odgovorim, da je verjetno že ene osma, ki me to sprašuje in ali je prepričana, da nimajo nekje tole že zapisano? Vpraša nekoga drugega in pravi, da imajo res. No super, vsaj še eni rundi vprašanj sem se izognila. Malce tečno je vsakič znova razlagat, kaj se je zgodilo: “Ne, nisem padla na tla, zanihala sem v steno.” Razlagat niti ni tok problem, kot je tečno poslušati njihove odgovore, ampak več o tem v drugem blogu (česa ne spraševati poškodovancev!).
Nato me odpeljejo slikat nogo. Spet vprašanje: “Kaj si pa počela?” Že malce naveličana odgovorim: “Uživala življenje. Bolje to, kot pa da se dolgočasim na kavču.” Stric na rentgenu, malce presenečen nad mojo nejevoljo, odgovori: “A veš, da tisti na kavču lahko tudi omahnejo in z glavo nekam udarijo in umrejo od dolgčasa?” Končno nekdo, ki me nasmeji (in za razliko od večine mi ne soli pameti), zato mu prijazno obrazložim, kaj sem počela. Ga vprašam, če mi bo dal slike za spomin. Odgovori, da samo, če bodo lepe (beri: če ne bo zloma).
Po slikanju pride do mene, jaz pa vprašam: “A dobim slikico za domov?” Naredi žalosten izraz in reče, da slike niso lepe, da ne bodo za spomin. Upanje, da je bilo samo izpahnjeno, je umrlo. Pove, da je kar fejst zlomljeno. Kaj to pomeni, hvala bogu (še) ne vem.
Nato do mene pride zdravnik in pove, da bo potrebna operacija. Da imam zlomljena oba gležnja (notranji in zunanji). Vprašam, če grem jutri lahko na poroko kolegov (v glavi imam, da ko si nekdo nekaj zlomi, dobi mavec in gre domov). Malce čudno me pogleda in mi pove, da naj kar odpovem vse plane za nekaj časa; da ni samo zlomljeno, da mi je uspelo nekaj tudi zdrobiti. Hm. To se pa res ne sliši fajn.
Pride še bivši sošolec Miha, sedaj zdravnik, in pove, da je danes operater kirurg Aleš. Da jamči zanj, da je res dober. Mihatu zaupam, vseeno pa preverim še pri mojih virih, kok dober je zares ta kirurg. Nazaj pride sms: “Ta kirurg je TOP.” No, sedaj sem pa res pomirjena. Miha pove še, da je operacijo potrebno NUJNO narediti danes, ampak da obstajajo tudi bolj nujni primeri (čisto razumem, da tisti, ki jim kosti štrlijo ven, so res na bolj prednostnem seznamu), in da če me ne bodo operirali do konca dneva, bo moja noga tako močno zatekla, da operacija ne bo več možna – takrat bi morali čakati 10 dni, da bi oteklina splahnela, in šele nato operirali. Uf, tole se pa res ne sliši fajn, čakat 10 dni z zlomljenimi in zdrobljenimi kostmi. V moji glavi sem že videla, kako se kost začne sama celiti in zdraviti (seveda narobe, ker zdaj ni prav postavljena), potem jo morajo pa čez 10 dni spet zlomiti… Nimam pojma, če gre res tako, ampak scenarij v moji glavi vsekakor ni bil lep. Vse, kar lahko naredim, je, da upam, da ne bo veliko bolj nujnih primerov. Itak moramo počakat, da sem jaz dovolj časa tešča, da bo operacijska dvorana prosta, pa seveda, da bo tale TOP kirurg frej za operiracijo.
Odpeljejo me še v mavčarno – ker ne vemo, kako dolgo bo potrebno čakati na operacijo, mi dva gospoda v mavčarni naredita začasni mavec. Tukaj moram sleči še preostanek oblek (res super, da sem imela pajkice). Se začnem slačiti, pa eden takoj skoči, da ne smem tako hitro – da morajo punce malce počakati, preden se slečejo. 😇😂 Eden prime mojo nogo in malce zatulim, nato jo prime malce drugače in rečem: “No, to je pa sedaj super! Zdaj greva pa lahko celo plesat, ker me nič ne boli!” 💃🏻 No ja, za plesat ravno nisem, sta me pa počasi začela slačiti. Eden res ne ve, kako se sleče pajkice, drugi je pa cel ekspert, zato prevzame komando. Za gospoda, ki sta že čez 50, sta skupaj res obvladala tole slačenje. 😜 Nato pa dobim prvi mavec na nogo – takrat še nisem vedela, da bo to prvi v seriji.
V vmesnem času je Sara še vedno na mestu moje osebne pomočnice. Nisva se poznali pred tem tečajem, ampak tako srčne osebe pa že dolgo nisem srečala. Karkoli sem potrebovala, je naredila. Z mano je bila več kot 4 ure od poškodbe – vse, dokler ni prišel moj kolega. Sara, res hvala za vso pomoč, prekladanje mojih stvari, iskanje po moji torbici, pogovore z ljudmi, s katerimi nisem mogla govorit. Super soplezalka si. 😇
Ker pa Sara res ne more biti z mano cel čas, je bilo potrebno najti zamenjavo. Koga poklicati v tem primeru? Svojo boljšo polovico, kajne? Žal te številke nimam v imeniku (beri: samska), tako da se najprej spomnim na starše. Super, sta na Tajskem. ⛱️🌊🌴 Malo dlje bi trajalo, da prideta do ljubljanske urgence. Zato pokličem naslednjo osebo na seznamu: “Rabim te na urgenci.” Reče, da gre danes na en dogodek v Novo mesto in da ima že ljudi na prevozih in ne more. Hm. Nimam se časa ukvarjat s tem, grem naprej po seznamu. Vprašam naslednjo osebo, ki pravi, da ima cel dan že splaniran in ne more. Kličem naslednjo osebo na seznamu, se ne javi. 🤔 Kaj pa sedaj? Saj poznam ogromno ljudi, ampak za koliko pa jih lahko rečem, da so res moji bližnji prijatelji? Tistih z majhnimi otroki nisem želela nadlegovat, če ne bi bilo res nujno, zato jih je par odpadlo (Ajda in Urša, vaju sploh nisem klicala), zato pišem Mihatu (je tamal vseeno star že 10 let). “Nujno, urgenca, pridi prosim.” “Tamal zamuja iz šole že dve uri. Pridem takoj, ko ga najdem.” In res, okoli petih pride Mihi, moj najboljši prijatelj še iz srednje šole. Moj prvi fant. 😍 Best frienda sva bila, še preden sva postala fant in punca, in best frienda sva že 14 let, odkar nisva skupaj. Je prva oseba danes, ki me ne vpraša, kaj se je zgodilo in kako sem. Hvalabogu. Samo je tam z mano – včasih so besede res čisto odveč. Vidi, da se smejem, se smeji z mano, ampak vseeno opazi, da sem totalno prestrašena. “Saj veš, da boš šla čez to in da boš prišla ven še bolj močna?”
V vmesnem času sem že posvojila tega kirurga (oz. operaterja, kot jim rečejo tukaj), tako da je sedaj to “moj operater“. In moj operater želi, da opravim še CT gležnja (rentgen slika se mu ne zdi dovolj). Super, meni se zdi to super tretma, tako da me odpeljejo še na CT.
Potem moram pa nujno lulat. Sedaj sem tukaj že kar nekaj ur in že vsaj zadnji dve uri me lulat, zato prosim sestro za rešiteljico – kovinsko kahlico. Mihi (noben od zdravnikov, moj kolega) je v sobi, ampak se lepo obzirno obrne stran. Kasneje ugotovim, da je vmes naredil serijo selfijev. “Ja kaj pa naj bi delal vmes? A ni bolje, da delam selfije, kot da gledam tebe, kako lulaš na kahlico??”
Z Mihatovo pomočjo naredim seznam stvari, ki jih potrebujem od doma (do sedaj sem že zgruntala, da bom na Zaloški še nekaj časa), posnamem kar nekaj voice messagev Ajdi, kako naj pride do mojega doma ter kaj vse naj mi naslednji dan prinese v bolnico (mislim, da je bila dolžina vseh sporočil skoraj pol ure), za dve nujni stvari pa pošljem Mihata v sosednjo trgovino. Pride nazaj, mi da še nekaj drobiža, če bom pred operacijo hotela še kaj prigriznit iz avtomata (haha, zelo smešno, ko je ura sedem zvečer pa že od 13h nisem nič popila, jedla sem pa samo zajtrk), nato mora pa tudi on naprej.
In potem sama čakam na operacijo. Več naslednjič 😊
PS: Če se vam zdi, da je preveč Mihatov, počakajte na naslednji blog. Še en zdravnik Miha je bil tisti dan tam! 😜
