Vikend se začne v četrtek

Tokratni zapis govori o vikend izhodu, ki se začne v četrtek. 🎉

Zapis berete na lastno odgovornost. 😊 Možni stranski učinki so zehanje (če je slučajno predolg zapis za vas), sicer pa smejalne gubice ob hudomušnih zapisih😄, mogoče kakšna solzica ob bolj resnih temah😢, lahko pa se vam odpre tudi nov pogled na svet. 🤩

Vnaprej se opravičujem tudi vsem iz zdravstva, ker so moji opisi poškodb zelo poljudnoznanstveni (da širša publika lažje razume). Vse zapisano ni nujno the ultimate truth – pišem po mojem spominu, ki pa je lahko tudi malce drugačen od dejanskih dogodkov.


Preživela noč! Tokrat jo skoraj celo prespim. Zjutraj sem veliko bolje kot dan prej. Pred vizito sestre odstranijo vse povoje in mavec – in presenetljivo je noga cela, šivi izgledajo super – vse se celi, kot se mora. Moja včerajšnja drama ni pustila drastičnih posledic. Apetit je prišel nazaj in spet jem kot sumo borka. V bistvu se sedaj sprašujem, koliko pa sumo borci sploh pojedo??. Veliko, glede na tale in tale članek. Skoraj toliko kot jaz torej. 🤣🍲😋🥝

Noga je preživela vročino, še vedno pa je mavričnih barv, vsa porisana in polna šivov. Tehnično gledana sta samo dva dolga šiva – po en na vsaki strani.

Na vizito pride moj operater in reče: “Danes pa izgledate super. Če vam je ok, bi vas spustili za vikend domov. Operacija je planirana v ponedeljek, tako da boste prišla nazaj v bolnico v nedeljo zvečer.” Ko pomislim na odhod domov, me vseeno kar malo stisne. V bistvu ne bi šla rada domov… Kaj pa, če bom spet začela umirat, pa ne bo nobenega princa charminga, ki bi me rešil? Ampak če je moj operater rekel, da sem ok in da grem lahko domov, potem grem domov.

Po enem tednu je bilo prav fajn obleči nekaj drugega kot seksi zeleno bolniško haljo.

Pošljem sms: “Aleksandar, bi me lahko prišel iskat?” Itak, da pride pome. Potem se spomnim: “Aaaaammmm, tukaj imam sicer celo potovalko stvari, pa še en ruzak… Ampak nimam nič za oblečt (kako tipičen stavek za žensko). 😄 Prinesi prosim še eno svojo trenirko pa še kakšno jakno, da ne zmrznem.” Seveda pozabim na to, da nimam čevljev. Prav, bom šla pa z enim copatom.

Ne, to niso moje fotošop sposobnosti. To so moje SLIKAR sposobnosti level 98. Nisem še tako domača kot s fotošopom.

No, pa pojdimo! Bo prav pasalo zadihati svež zrak po enem tednu bolnišničnega vonja. 😉

Ko imaš osebnega šoferja, je vožnja zadaj absolutno nujna. Baje se direktorji/direktorice peljemo zadaj. 😉

Po enem tednu doma ali kako Nika pade

Pridem domov: “Babi, doma sem!” Nobenega odgovora. Zagotovo ima kakšen dogodek z enim izmed svojih društvev (pri 83. letih je moja babi namreč aktivna članica v 7 – ja, prav ste prebrali, SEDMIH – različnih društvih/organizacijah). Aleksandar znosi vso mojo prtljago (potovalka, ruzak za laptop in največja vreča plus še največji pliško) v mojo spalnico, jaz pa nato sama začnem s projektom “razpakirajmo“. Najprej se lotim vrečke in ruzaka. Kmalu ugotovim, da sem žejna, in grem v kuhinjo, in mi po enem metru spodrsne. Wooooooow, tole pa ni dobro… Ko poskušam priti do kuhinje, še trikrat skoraj padem. Zakaj tukaj tako drsi? V bolnici mi je šla hoja z berglami čisto super, ampak tukaj pa nekaj ni ok. Na poti nazaj v sobo se spet lovim, kot da sem na ledu brez drsalk… Pridem nazaj v sobo in odprem še potovalko. Ko zlagam svoje stvari ven, hodim sem in tja po sobi in vsak trenutek lovim ravnotežje. Madona no, saj nisem na slacklinu (kjer si je sestra pred leti zlomila roko – res so nama na kosti pisani tile adrenalinski športi). Še enkrat od strani pogledam tla in ugotovim, da se svetijo, kot da bi jih babi z loščilom zloščila. Mogoče zato, ker jih je? Nič hudega sluteč (oz. zagotovo mi je želela vse dobro) je med mojo odstotnostjo pomila tla po celem stanovanju in vse na debelo namazala z loščilom. Res super za bolnika z berglami. Po eni uri lovljenja ravnotežja sem že na koncu z močmi in mi pol metra stran od postelje celo uspe pasti. Srečo imam, da ne padem na poškodovano nogo in da so moje druge kosti čisto zdrave (to mi je moj operater potrdil že med enim prejšnjim pregledom – rekel je, da ker je moral vijake vrtati v zdrave kosti, mi garantira, da so moje kosti izjemno trdne).

Po padcu mi je vseeno, da ni razpakirano – ampak jaz ne morem več. Sem tako utrujena (pa tudi že sestradana), da obupam, in grem brez kosila spat (res ne morem niti do kuhinje).

Spanje je zdravilno…

Po treh urah spanja sem kot prerojena. Kako čudežen in zdravilen zna biti spanec, kajne? Lani sem od (po mojem mnenju) največjega slovenskega strokovnjaka za spanje v dar dobila knjigo Zakaj spimo?, tako da zagotovo vem, kako pomembno je spanje. V našem podjetju v mesecu marcu celo organiziramo konferenco na temo spanja (več info tukaj).

…zato pridobim moč tudi za sklece

Na obisk ponovno pride sestrica. “Karin, pojdi z mano v lekarno.” “Nika, saj grem lahko jaz namesto tebe.” “Ah, ne kompliciraj, saj je samo 150 metrov stran od bloka.” In greva. Ko prideva nazaj, sem še vedno polna energije, po glavi pa mi gredo neke čudne ideje, da lahko še vedno vse počnem enako kot pred poškodbo. Takrat se uležem na tla (itak so čista, da bi lahko jedel z njih) in začnem delati sklece. Ne vem točno, komu se dokazujem – vsem ostalim ali sebi? Karin me snema in video pošlje staršem: “Evo, Nika dela sklece na eni nogi, ne vidi se sicer dobro, ampak nogo z gipsom ima v luftu, pes jo pa vmes hoče napast s poljubčki.”

Printscreen iz videa s sklecami. Komu se moram dokazat?

Odgovora na to vprašanje ne vem. Prav tako ne vem, kaj bo sledilo naslednji dan. Če ste pridno brali moj dosedanji blog, pa predvidevam, da se vam že malce dozdeva, kaj sledi v petek.

Ko Nika OBLEŽI

V petek zjutraj komaj vstanem iz postelje. “Ali sem spet pretiravala?” Ob iskanju odgovora se spomnim na življenjske lekcije, ki so se mi ponavljale, dokler jih nisem osvojila. Na primer varanje. V srednji šoli sem imela fanta, ki me je varal, pa sem bila vseeno z njim. Lesson not learned – torej mi je življenje dostavilo novega fanta, ki me je spet varal. Tudi tokrat sem vedela, kaj se dogaja, seveda glasno pizdila (njemu in kolegom), ampak razšla se pa vseeno nisva. In tako naprej… Dokler nisem začela postavljati mej, čez katere ne grem. Ko pri meni enkrat zgubiš zaupanje, ni več poti nazaj. In kaj se je zgodilo po tem? Niti enega fanta ni bilo od takrat, za katerega bi me skrbelo glede katerekoli druge punce.

Moj notranji monolog (mogoče dialog 😛 ):
“A moram res počivat in delat nič?”
“Verjetno res. Ampak kako to sploh izgleda? Kaj potem počneš cel dan?”
___________ (brez idej). Vem samo, da nam bodo mišice napol odmrle.”
“Prav. Se bodo pa nazaj zgradile, ko bo čas.”

In tako sva v petek, soboto in nedeljo jaz in moje telo delala skoraj nič, se pustila razvajati kuhi moje babice, veliko spala, in občasno sprejela kak kul obisk.

Še prekmalu bo namreč potrebno nazaj v bolnico na operacijo št. 2.