Tokratni zapis pa malce prehiteva – ali pa je točno ob pravem času? Govori namreč o moji včerajšnji zmagi, na koncu pa obujam spomine na enega lepših vikendov lanskega leta. Pa prijetno branje vsem!
Danes se zbudim v tak lep sonček☀️, in celo dopoldne me vleče ven na sončeka 🌞. Seveda imam kot tipična ženska par nujnih stvari za uredit na soboto dopoldne (npr. pojest zajtrk, se stuširat, umit lase, pospravit par stvari po stanovanju ipd.) in ko z vsem tem zaključim, je ura že skoraj poldne. Takrat pa sem že tako utrujena, da samo še padem v posteljo. Današnji lep sonček sem tako morala spustiti, saj sem šla za nadaljne tri ure spat.
Zgodovinski dan
Včeraj je bil namreč zgodovinski dan, ki pa me je vseeno neznansko utrudil (tako kot večina večjih stvari zadnje tedne). Zadnje dneve sem počasi navajala nogo na stik s tlemi in jo vedno bolj polagala na tla (še vedno je večina teže na berglah). Že nekajkrat sem šla na (samoplačniški) obisk k fizioterapevtki in maserki Špeli (ki z mojo nogo dela čudeže!). Ta teden mi je zdravnik dal dovoljenje, da lahko razgibavava v vse smeri do meje bolečine, kar je sedaj, ko je oteklina splahnela, veliko lažje početi kot prej. Špela je tako včeraj mojo nogo pridno zmasirala in razgibala, in ko sem šla od nje domov, sem se odločila, da tokrat ne pokličem taksija (ali katerega izmed osebnih šoferjev), ampak bom zmogla sama do avtobusne postaje.
Na tem mestu bom povedala, da so busarji res ful prijazni do ljudi z berglami! Vsakič, ko čakam katerega od mojih osebnih šoferjev na avtobusni postaji, se pripeljejo točno do mene, včeraj pa je voznik celo rekel, da mi ni treba iskat urbane, da naj se v miru usedem in bo že on odgovarjal, če pride kontrola. (Seveda sem potem sede poiskala urbano in v miru plačala vožnjo.)
Na moji postaji stopim iz avtobusa in čakam na semaforju, da se prižge zelena luč. Levo nogo postavim na tla, prenesem težo, in peta se dotakne tal.
“Tale pločnik je pa res postrani, če jaz dosežem s peto na tla,” pomislim.
Se premaknem meter bolj na desno. Tudi tam sežem do tal z obema petama.
“Hm.” Še vedno ne verjamem, ampak ravno takrat se prižge zelena luč, zato odhitim čez križišče. Odhitim pomeni, da sem skoraj na sredini, ko imajo avti v kontra smer že zeleno – če pravilno hodim z berglami, je to max hitrost, ki jo zmorem. Ker je do doma kar nekaj hoje čez ceste/ob cesti, se ukvarjam predvsem z varnostjo in ne toliko z nogo.
Ko lahko po 9 tednih dam prvič levo nogo celo na tla
Potem pa sem na varnem v bloku. Na hodniku še enkrat poiskusim in položim nogo na tla cca 10 cm pred sabo (toliko sem jo lahko pokrčila že zadnjih nekaj dni). Nato premaknem nogo direktno pod sabo. Peta je na tleh.
Ali jaz res stojim na obeh nogah??
Po eni nogi (to je zadnje čase kar preffered way of walking fast 😂) odskakljam do vrat v stanovanje: “BABIIII NUJNO PRIDI TAKOJ SEM!!!” Babi misli, da mi mora kaj nest (ponavadi me moj dežurni osebni šofer/šoferka skupaj z mojimi stvarmi dostavi do dvigala, jaz dam moje stvari iz dvigala, nato jih mora pa nekdo prinesti do moje sobe – ta naloga pripada babi 😄).
“Kaj ti nesem?”
“Nič ne rabiš nest, GLEJ TOLE!!! LEJ KAJ LAHKO NAREDIM!!!”
Čukasto me gleda, nič ji ni jasno.
“Nogo dam lahko na tla! CELO PETO!!!”
Jaz sem čisto navdušena, ker je točno 9 tednov od poškodbe in mi je prvič uspelo nogo položiti celo na tla. Babi se ne zdi nič posebnega.
“Jaz vem, da boš sčasoma normalno hodila!”
“Ja no, to je velik trenutek zame, SNEMAJ in SLIKAJ!”
Babi posname video, da ga lahko pošljem familiji in bližnjim kolegom, in naredi še par fotk.
Tako velike zmage pač ne morejo iti neproslavljene mimo, zato objavim fotko še na FB in sem totalno šokirana, ker še nikoli v življenju nisem dobila tok lajkov na eno fotko.
SELF-CARE
Kaj me vse skupaj uči?
ZAUPANJA, POTRPEŽLJIVOSTI in UMIRJENOSTI.
Malce več o teh treh stvareh kdaj drugič.
Druga pomembna lekcija pa je SELF-CARE, WELLBEING, SELF-LOVE, kakorkoli že rečeš temu. Skrb za lastno telo, za lastno zdravje.
Učim se poslušati samo sebe in kaj moje telo potruje v določenem trenutku.
Nisem tako naivna, da bi mislila, da sem se že vsega naučila – daleč od tega. Zato raje napišem, da se učim.
Zdravnik je lahko naredil samo toliko, kot je bila njegova naloga. Sedaj pa je na meni, da nogo spravim nazaj do gibljivosti in moči, ki ju je imela prej.
In včasih se zgodi, da bi moja duša šla v gore. No, to se zgodi večkrat. 😊 Ali pa vsaj na sprehod, če že v gore ne morem. Tako kot danes, ko je bil tak lep sonček. Ampak potem pa telo reče:
“Veš Nika, tale 1 km, ki si ga naredila včeraj, je bil dovolj za dva dneva. Danes počivamo.” In potem cel dan počivamo. Danes peta tudi ne gre čisto do tal (nisem noge toliko razmigala).
Nika pred poškodbo bi vseeno zbrala energijo (saj jo imam vedno dovolj, kajne?) in bi vseeno šla na sprehod – in bi se na sončku počutila super, ampak dolgoročne posledice bi me verjetno pripeljale do tega, da bi tudi jaz lahko napisala knjigo o tem, kako sem skoraj izgorela. Očitno ne rabim knjige, je dovolj poškodba in blog. 😛
Tako pa sem danes popoldne SPALA. In bilo je prav super. Sonček bo tukaj še kak drug dan. Jaz pa lahko še vedno gledam fotke kolegov/kolegic, ki so v gorah. Ali pa obujam spomine na enega mojih ljubših vikendov, na katerega bom sedaj popeljala tudi vas.
Gorski VIKEND RE-SET
Lani jeseni sem namreč prvič odvodila gorski VIKEND RE-SET. Kaj je bil ta vikend? Na kratko bi lahko opisala kot raziskovanje sebe in svojih notranjih globin. Vikend, na katerem se resetiraš in na novo nastaviš svoj kompas. In ker video pove več kot milijon slik (slika pa več kot tisoč besed), prilagam video (ki sem ga posnela kar jaz, ker zakaj pa ne bi imela tudi talenta snemanja video posnetkov! 😂 ).
Najbolj zabavna lekcija vikenda: nauči se uporabljat selfie stick. 😂 Uspelo mi je namreč ogromno snemati, ampak na žalost je zvok posnet samo takrat, kadar nisem imela telefona na selfie sticku (ja, prav ste razbrali, prvič sem uporabljala selfie stick in fajn je vedet, da če vklopiš un mini kabel, da loh klikneš slikaj/snemaj, pol zvoka NE snema 😂 ). Good to know za naslednjič.
Komaj čakam naslednji VIKEND RE-SET!
In ne, ne delam reklame, ker ne zbiram prijav. Res nimam pojma, kdaj bo lahko naslednji. Mogoče poleti? Mi je pa koncept dogodka res super (le kdo se ga je spomnil?? :P), ker združuje dve moji izjemno ljubi področji – gore in moderacijo. Obožujem delo z ljudmi (v gore gredo ponavadi samo tisti, ki niso fejst tečni 😉 ), in tale vikend mi je prvič dal priložnost, da sem sama odvodila in odmoderirala celo skupino. Somoderator je namreč ravno na dan dogodka zbolel. Včasih te življenje vrže v vodo in splavaš – točno tako je bilo zame voditi ta vikend. In meni je bilo super fantastično, kar dokazujejo tudi fotkice.
Udeleženci
Vas zanima, kako je bilo udeležencem vikenda?
Res komaj čakam, da lahko pridem nazaj stabilno na obe nogi, da bom lahko ponovno organizirala take odštekane evente.
Ampak, vse pride ob svojem času.
En korak za drugim bom že prišla do novega VIKEND RE-SETa. Do takrat pa objavim še kakšne slikice iz mojih gorskih pohodov. Aja, pa nadaljevanje internetnovele tudi sledi! Sem mogoče res začela hodit z zdravnikom? Izveste kmalu. 😉
