Dolce far niente

Malce manj aktivnosti je bilo sedaj na blogu od zadnjega zapisa internetnovele. In priznam, da sem opazila, da mi kar manjka tole glasno urejanje mojih misli. Upam, da bom kmalu dohitela današnji dan – danes namreč nadaljujemo z dogajanjem par dni po Božiču… Ampak počasi se baje daleč pride (lekcija, ki se jo naučiš, ko si že nekaj mesecev na berglah 😛 ). ♿

Kot vedno, moram dodat spoiler alert. Tale blog zapis bo govoril o zadnjih dneh v letu 2019. 🎉🎈🎄 Zapis še vedno berete na lastno odgovornostJao pa ta odgovornost, kajne?? 🤣 Obljubim, da bo en blog na to temo. Možni stranski učinki so zehanje (če je slučajno predolg), sicer pa smejalne gubice ob hudomušnih delih, mogoče kakšna solzica ob bolj resnih temah😢, lahko pa se vam odpre tudi nov pogled na svet. 

Nazaj v bolnico

Moj najljubši hodnik v UKC. 😊

Petek po Božiču, ura je 7 zjutraj in jaz sem ravnokar pricapljala nazaj do moje preljube najbolj fancy šmensi bolniške postelje (hvala Karin, ker si moja zvesta šoferka🚘).

Sestre in cimre me vprašajo, kako je bilo doma za praznike. “Grozno!” odgovorim, “sem želela priti nazaj!” Nihče ne razume, da resno mislim vsako besedo.

Zajtrk

Moje počutje je že dovolj dobro, da lahko normalno jem. Hvalabogu. Zato se res razveselim, ko je prva stvar na urniku BOLNIŠKI ZAJTRK!! 🤣🤣🤣

Vem, da me marsikdo razume, zakaj imam tako rada hrano. Včasih so nam nekatere stvari preveč samoumevne...

Sicer meni drugače ni problem zdržat brez hrane – kadar se sama tako odločim in ko vem, zakaj. Že dlje časa se držim luninega posta (ob polni in prazni luni 24 ur ne jem, pijem pa samo vodo – baje je post fajn za čiščenje telesa). Sedaj, na berglah, tega seveda ne prakticiram. So pa to prakso prevzeli drugi v familiji, in ravno par dni nazaj slišim v telefonski slušalki: “Kako zdržiš? Jaz bom umrla!!” Ob mojih zapisih o hrani se pa vsi smejijo… Kar poskusite biti brez hrane! 😛

Pojem torej zajtrk (že drugi danes), sestre vmes pripravijo mojo nogo na pregled, nato pa čakam vizito. Točno ob osmih se zdravniki ustavijo v naši sobi, in moj operater reče, da je vse ok, in naj grem domov.
“Res? Tako čist zares domov? Nič več ne pridem nazaj?”
“Danes bova pobrala šive ven. Potem pa čisto zares domov domov. V ponedeljek pa se pridi pokazat na polikliniko.”

Takoj po viziti grem torej v ordinacijo, kjer sem mojega operaterja ponovno zasula z milijon vprašanji. Vmes med zaslišanjem mi odstrani šive na notranji strani (kjer je bila samo ena operacija), šive na drugi strani pa sva še pustila noter, saj je bilo šele nekaj dni po operaciji (šivi na nogi naj bi ostali noter med 10 do 14 dni, odvisno od poškodbe in kje točno so). Razloži mi tudi, kako naj skrbim za brazgotino (več opišem v drugem blogu), nato pa greva še do njegove pisarne, kjer mi pokaže vse moje rentgenske in CT slike in mi podrobno razloži mojo poškodbo in obe operaciji. Jaz sedim zraven, oči totalno odprte, čevljust verjetno do tal (upam samo, da se nisem slinila🤣), ker sem tako noter padla v celo zgodbo. Res me zanimajo vsi detajli poškodbe in operacij – jaz sem pač take sorte oseba, da rada razumem vsako stvar v detajle. To mi pomaga pri procesiranju, pa tudi pri nadaljnjih akcijah za naprej. Če razumem, kako sem nekaj poškodovala, in kaj točno sem poškodovala, in kaj točno je sedaj v moji nogi, potem tudi vem, kaj smem in česa ne smem počet in na kaj moram biti pozorna pri rehabilitaciji.

Piškot… Ali bolje rečeno – pol piškota

Dobro uro po prihodu v bolnico pokličem sestro: “Taksi prosim – na staro travmo!”
Taksi pride, pripelje pa mi še piškote. No ja, del enega piškota. V času moje hospitalizacije je moja sestra napekla celo vrsto piškotov z ultra dobro glazuro, in mi je prinesla enega velikega. Vsaj tak je bil namen. Žal so bili tako dobri, da ni zdržal – vsaj ne cel. Dobila sem namreč tole:

No ja, vsaj vidi se, da se je včasih smejal… 😂 Drug del piškota je tudi fotodokumentiran – ko je prišel do slike, je imel samo še eno zdravo nogo (ravno levo – skupaj sva torej en zdrav par 😂😂).

Kako delaš nič?

Nekaj čez devet sem tako že doma. Kaj pa sedaj?
V bolnici je bil kar poln urnik, zadnje dneve sem bolj kot ne samo spala…

Kaj pa sedaj?
Kako se pozdraviš?
Kako delaš nič? Ali to sploh znam?

Taka in drugačna vprašanja so se mi motala po glavi. Po eni strani sem vedela, da moram čim več počitvat, če želim okrevat, po drugi strani pa sem tako navajena biti ves čas v akciji, da mi je bilo to izjemno težko sprejeti. Pustimo dejstvo, da bi šla v gore. To mi je jasno, da ne morem. Ampak da bi vsaj karkoli koristnega počela
Kaj sploh počnejo ljudje na bolniški? Še nikoli v življenju nisem bila na bolniški…

In v takem razmišljanju ujamem eno svojo misel če ne DELAŠ vsaj NEKAJ, si nekoristen. Hm… Čakaj, kaj?? Takrat se vprašam: “Kdo in kdaj mi je tekom življenja vsadil to misel v glavo?? In ali mi to prepričanje koristi?”
Vem, da sem bila od nekdaj VES ČAS zasedena. Vem tudi, da sem ogromno dosegla (če gledam rezultate). Ampak ali to pomeni, da moram CEL ČAS nekaj koristnega počet?
Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje pogledala kakšen film. Knjige berem redno, ampak večinoma so strokovne oz. izobraževalne – v bolnici pa še brat nisem mogla.
Spomnim se, da imam v urniku dneve na off – ko ne delam za firmo. Vendar tudi takrat nekaj delam – si tako nafilam urnik z gorami, obiski družine, kolegov ali drugimi, sicer meni pomembnimi opravki, da res nikoli nimam časa, ko delam nič.

Dolce far niente

Italijani imajo fajn rek: DOLCE FAR NIENTE. Če ga prevedem v “sladko brezdelje“, bomo Slovenceljni takoj dodali slabšalni prizvok (ker brezdelje pač ne more biti dobro). Tako da naj kar ostane v originalu.

Kako bom torej prinesla Dolce far niente v svoje življenje?
Pa poskusimo…

Lahko začnem s tem, da dvignem noge v luft in gledam lučke.
No, to pa ni tok težko! 😉

Lahko pogledam kak film? Če je ravno božično/novoletni čas… 😄🤶🏻🎄

Tako nekako preživim vikend. Malce počitka, par strani knjige, malce brezdelja, kak film, pa dobra hrana. Pa malce pišem blog

Sprehod do wcja in kuhinje, drugega pa ne. Par izmenjanih sporočil (seveda ne SMS, kdo pa še to danes pošilja 😛 ), in eno izmed teh je bil povod epiloga v tem blog zapisu. Nekemu tipu ni bilo všeč, da veliko jem, ker se bom kao zredila. Ker se vsi ti moji dodatni grami ful opazijo, prilagam sliko.
Upam, da se boste zdaj vsi zasekiral na polno, in da si nihče ne bo več zlomil noge. Ne recite, da vas nisem opozorila, da se zrediš za eno kilo, če en mesec ješ kot sumoborec! 😄

Blog

Blog so pri nas doma tako navdušeno brali, da je morala še babi vse prebrat. Sicer smo ji pred leti kupili računalnik, ampak ga ni uporabljala, tako da je prebrala prve blog zapise kar na mojem kompu. Natančno je iskala kakršne koli slovnične napače, ki sem jih pridno in vestno urejala kar sproti, ko je brala. Ne moreš samo brat bloga, moraš še kaj koristnega zraven počet, kajne? (A kdo opazi kak vzorec??? 🙄)

Poliklinika

V skoraj brezdelju preživim vikend, nato pa pride ponedeljek – dan za prvi obisk poliklinike. Seveda pridem z mojimi lepimi berglami. Med čakanjem v čakalnici se mi priduži Petra, kolegica, ki dela v UKC, ki vedno, ko se srečava, prevzame vlogo moje uradne fotografinje (njen IG je poln najlepših in še lepših slik). Njene najlepše slike so tiste iz Bleda in pa slike tort. Jaz na slikah ne izpadem tako kjut kot torte. Ampak si to štejem v plus – očitno še nisem kot torta. 😉 Je pa Petra totalno navdušena nad mojimi berglami – tako cvili tam po hodniku, da se ne morem nehat smejat…
“Joj, pa še roza štumf maš, kok KJUUUUT!!”

Tako mimogrede v čakalnici odkrijem nov način počivanja noge.
Navodila zdravnika so namreč bila, da moram imeti nogo čim več gor. Doma to nalogo opravljam super, kaj pa takole, ko grem na izlet?
Kako daš nogo v višino srca, ko sediš v čakalnici? Easy peasy. Zakaj pa imamo bergle, če ne zato, da podpirajo noge! 😛
Ključ je v tem, da moraš dat bergle pod nogo obrnjene vsako v svojo stran, če ne ni ravnotežja. Sem jaz preizkusila drugo varianto za vse bodoče berglaše (is that a word??) – ne deluje. 😉

Pri pregledu mam mal težav s sestrami
“Ne, nisem predhodnega izvida – še nisem bila pri vas. Ravno sem bila odpuščena iz bolnice. Ne, nimam napotnice – moja osebna zdravnica je na dopustu.”
Tele tete so striktne totalno – integrity level 185 (kar je čist prav). In brez vseh teh dokumentov me ne spustijo naprej do zdravnika.

Vmes, ko tuhtam, kaj narest (a bi mojega operaterja kar poklicala na mobitel?) pride mimo kolega iz faksa (kaj so res vsi šli na travmatologijo??) in ga prosim, če gre lahko do mojega operaterja in mu pove, da me ne pustijo naprej. Jaz pa se počasi prestavim pred njegovo ordinacijo.
S Petro se naju sliši sicer čez cel hodnik, tako glasno cviliva in se smejiva (vsaka seveda počne samo eno stvar, ženske pa multitasking pa to).

In ni dolgo, ko slišim: “Močnik!”
Seznanijo me, da so birokracijo uredili, napotnica se je podpisala, v sistemu so me našli in sedaj je vse urejeno po pravilih. Zdaj me pa lahko moj operater pregleda. 🙂

Pregled je hiter – ker se vse celi zelo lepo. Seveda, če sem se cel vikend trudila delati NIČ!! 😂 Ne vem, če ostali razumejo, kako zelo naporno je bilo to, ampak očitno mi uspeva. Po pregledu mi moj operater začne nameščati posebne trakce na brazgotino (napišem enkrat drugič malo več o skrbi za brazgotino), in sesta so čisto začudene.
“Ponavadi zdravniki ne delajo tega,” reče ena izmed njih. “Tisti in tisti zdravnik zagotovo ne bi niti znal.”
Jaz si potiho mislim: “Jah, zame je treba lepo poskrbet! 😍”
Njegov odgovor ni tako zelo romantičen, ker začne razlagat o tem, kako ga je babica učila šivat že pred osnovno šolo, tako da zna tudi take stvari. Jaz podrobno opazujem, kaj počne, da bom lahko enako delala sama doma (seveda kot pridna skoraj medicinka ne grem na prevezo k osebni zdravnici, bom to kar sama doma previjala). Ko mora dat naslednje trakce prečno čez prve, naredi kar s tremi hkrati.
“Tole je pa črnogorska metoda!” se zasmeji sestra.
“Moraš bit učinkovit,” je njegov odgovor.
Jaz se potiho smejim in učim od mojstra. 😊

Obisk cimer iz stare travme

Ko sem odhajala iz bolnice v petek, sem obljubila cimram, da jih v ponedeljek pridem obiskat. In obljubo je treba izpolnit! Petra me tako pospremi na moj prvi daljši sprehod – od poliklinike do stare travme. Google maps pravi, da je razdalje 500 m, in da za to pot peš potrebuješ 6 min. Pomoje sicer rabiš max 5 minut, če si zdrav in so semaforji na tvoji stran, ampak ker google računa povprečje, jaz pa sem potrebovala cca 25 min do tja, je moral sedaj zaradi mene povečati minutažo.

Če je Petra profi fotografinja, je seveda morala fotodokumentirati moj izlet.

V bolniški sobi je “mojo” posteljo že zasedla nova pacientka… Upam, da je vsaj pol tok zabavna kot jaz. 🙃
Pozdravim Tilko in Marjeto, cimri, s katerimi smo se fajn pogovarjale, ko smo bile skupaj. Tilka (skoraj 80 letna gospa po zlomu vseh kosti v eni nogi) bo čez teden dni odšla na zdravljenje v zdravilišče, Marjeta (le nekaj desetletij starejša od mene – tudi niža povprečje v sobi!) pa bo še nekaj časa tukaj v bolnici (pri njej ne gre za poškodbo, ampak neko vnetje po operaciji, ki jo je imela pred leti). Vsi upamo, da se bo vse umirilo in bo lahko šla kmalu domov.
Potarnata, da ena izmed novih cimer cel čas samo moli rožni venec. Dan in noč. Noč in dan. Da so ji včeraj prvič dali uspavalne tablete in je bila 4 ure celo tiho, potem pa je spet začela molit… Počasi se poslovim od njiju dveh, in ob odhajanju se zamislim.

Hvaležnost

Kako zelo sem hvaležna, da sem doma! Moja domača postelja – neprecenljivo. Da lahko normalno spim – koliko je to vredno… Predvsem, da lahko zjutraj spim, dokler rabim! Spanje res pomaga pri celjenju ran. Zato pa gre sedaj bolje in hitreje kot pa prej v bolnici. Če meni ne verjamete – kmalu bo konferenca z naslovom 8 ur za zdravje (le kaj bi lahko bilo teh 8 ur??), pa vas mogoče prepriča kdo od strokovnjakov.
Saj vem, da sem prej želela nazaj v bolnico – ampak ko je bilo za bit v bolnici. Sedaj, ko se počutim ok (razen pač zlomljene noge), ne bi menjala za nič na svetu!

Zasanjana pridem do Vanje, moje taksistke za prevoz domov, ki me čaka pred staro travmo. Vanči, ki me je pred prvo operacijo umirila in “sklirala”, kot mi, uvodni voditelji, radi rečemo. Ko se peljeva proti domu, jo povabim še na en čaj – danes imam očitno energije za izvoz. Vanjin odgovor je svetoven: “Lahko, če lahko jaz pijem čaj v obliki piva.
Ahahaha moja Vanči. 😉 😂
Zavijeva v bar blizu mojega doma, in jaz povprašam po brezalkoholnem radlerju (obožujem brezalkoholni radler citrus bezer od Uniona, ki se ga na žalost NIKJER ne da dobit v barih). Seveda nimajo. Alkohola ne smem (s temi tabletami ne smeš kombinirat alkohola), plus odločila sem se, da dokler tole ni zaceljeno, ne spijem niti kapljice alkohola (ne pomaga ravno pri celjenju). Natakarica mi ponudi brezalkoholno pivo. Vanja sicer pravi, da to ni prava stvar, ampak vseeno naročim.

In OMG kok je božansko dober! Zato se totalno napijeva (z brezalko pivom, itak 😂) in predebatirava življenje podolgem in počez.

Hvaležna sem za take ljudi v mojem življenu – ki znajo pričarat občutek, da je vse ok, tudi takrat, ko ni. In ki ti pokažejo, da je življenje lepo, ko imaš občutek, da mogoče ni vedno… Vi že veste, kateri ste. Hvala vsem! ❤️🥰

Z internetnovelo pa nadaljujemo kmalu… Kdor si drzne, mi lahko napiše, kaj pričakujete v nadaljevanju. 😉