Prejšnji teden sem bila na nekem dogodku, in mi je prijateljica rekla: “Nika, vsaj nekaj dobrega je nastalo iz tvoje poškodbe… Blog pišeš!” In mi je postalo kar nerodno, ker že več kot tri mesece nisem objavila nobenega bloga. 🙈 Me je kar sram.
Vse misli redno zapisujem v moj zvezčič, samo časa si ne vzamem, da bi naredila objave. Večinoma zato, ker to vzame FUL časa – da je vse perfect – da je perfektna slovnica, da ni slovničnih napak, da so slike pravilno obdelane (zmanjšane in preimenovane, filtrov nimajo)… In to traja. Idej je milijon, samo vsega drugega dela zraven… Sploh pri mojih maratonsko dolgih zapisih. Uf.
Ampak če bom jamrala, bom naslednji blog napisala nekje sredi leta 2024. Ali pa 2042. Tako da – pa dajmo nadaljevat. Tokrat sicer še ne bomo šli naprej z internetnovelo glede moje poškodbe – danes bom zapisala samo moje razmišljanje.
Razmišjanje o mojih nogah
Prva misel: itak da so grozne in nepopolne. Ampak, če me je poškodba česa naučila, je to zagotovo hvaležnost. Ampak pojdimo lepo po vrsti v mojem razmišljanju…
Ali kaj vse je narobe z mojimi nogami 🦵🏻
The Seznam
Najprej se je kar sam od sebe začel sestavljat seznam, kaj vse je narobe z mano in mojimi nogami…
- Ful so kratke (čudno dejstvo ane, glede na to, da imam 154 cm – res, kdo bi pričakoval, da mam kratke noge 😄).
- Pomoje imam najmanjša stopala ever. Poskusi kupit štikle 35/36.
- Vedno imajo modrice. Jaz samo pogledam stopnice ali rob postelje, pa sem plava.
- Če nimajo modric, imajo pa hraste. Ne me vprašat, od česa. Britvice uporabljam tako redko, da je čudno, da nisem vsa zaraščena… Ampak nekak se mi rata poškodovat (ponavad so to krive gore, kje se zdej butam, mi ni jasno… Čeprav zadnjič sem se udarila med vožnjo s kolesom 🚴♀️, tako da who knowes
). - Lep modni dodatek so seveda komarjevi piki… Trenutno smo pri številki 17 (hkrati, ne v celem letu). Tak lep rdeč dodatek na vsake toliko (res je fajn, k jih je od tega 15 na desni nogi in izgleda, kot da bi imela norice).
- Celulit imajo. Jao. Need to say more?
- Po novem imajo brazgotine… Sicer so lepo negovane, ampak vseeno ne dodajo ravno k estetiki.
- Moji palčki so imeli kar nekaj operacij (ker so se pred leti vraščali). Tako da so zmanjšani in zožani in res ne najlepši…
- Moja meča so taka, kot da bi celo življenje trenirala fuzbal (v bistvu sem ga pa igrala samo enkrat in takrat dala tak šut, da se je sošolki usula kri iz nosa, potem mi je pa profesorica telovadbe prepovedala igrat nogomet pri telovadbi). Res so velika – večino škornjev ne dam čez meča… Leva je sicer zdej za pol manjša (poškodba se vseeno pozna), desna je pa kar isto velika.
- Vse žile se mi vidijo… Če dobro pogledaš, mam modro kri. 😂
- Če pogledam čisto objektivno: Nimam ravno riti Kim Kardashian, kajne? To mi je nekoč nekdo rekel. (Saj ne, da bi si jo želela. V bistvu moram zdaj googlat, kakšno sploh ima – ker res ne vem, ampak you get the point.) ((Ok, po guglanju tega RES nočem 😂. Mogoče Jennifer Lopez??))
- Konec dneva mi levi gleženj skoraj vsak dan zateče.
- Gibljivost je pri nekaterih gibih nekje na 85%, pri nekaterih šele na 70%…
- Ne morem skakat, plesat, plezat, tečt, hribolazit… Ah kaj, še hodit ne morem dolgo, niti po ravnem. Štenge? Ja, kakšno nadstropje, več pa ne gre.
- Nisem stabilna – ne morem stat na eni nogi in nimam dobrega ravnotežja.
- Skos so umazane (prav mi je, kaj pa hodim toliko bosa, ane?).
- Vožnja avta na dolge relacije – no go. Preveč boli. 🚗
- Do nadaljnjega ne morem nositi petk. 👠
- Šepam. Večino časa. Če me vidiš, kako hodim lepo, je to zato, ker sem nogo do takrat ravno prav ogrela (torej nisem na začetku hoje, pa tut nisem preveč hkrati hodila). Doma recimo so čisto prekratke razdalje in cel čas šepam.
- Boli… Zdaj kar dosti. Mogoče zato, ker delam vaje in sem aktivna (je rekel moj kirurg, naj se vrnem nazaj v svojo vsakdanjo rutino). Včasih se prepričujem, da je bolečina znak celjenja… Pa je res?
In tako naprej… Seznam se je čez dan kar daljšal in daljšal… Ženske znamo to zelo dobro, kajne? Pisati sezname, kaj vse nam ni všeč na sebi in kaj vse ni ok.
Nato pa sem se zavestno ustavila. Zakaj bi pisala seznam (pa čeprav samo v svoji glavi), kaj vse je narobe z mano? Kaj pa, če bi raje napisala seznam, kaj vse je fajn in za kaj sem jih hvaležna?
Najprej je bilo nekaj minut praznine… Kje bi sploh začela s tem seznamom?
Ali za kaj vse sem hvaležna mojim super nogicam 🦵🏻
- IMAM JIH. Obe. Celi. No need to say more.
- Ne potrebujem več bergel za hojo. Plus obe nogi lahko dam s polno težo normalno na tla. Uf, že to je res veliko, če pogledam, kako je bilo začetek leta…
- Tudi če rabijo opornico in tudi če gremo počasi, lahko hodim.
- Nosijo me že od rojstva. Babi pravi, da sem včasih imela prve noge, zdej imam pa druge… Ne vem sicer, kdaj se je zgodila menjava – meni se zdijo skos iste. 😂 Ampak z njimi vedno pridem od točke A do točke B.
- Ne samo da pridem od točke A do točke B – z njimi grem lahko na sprehod, lahko plavam, kolesarim, telovadim… Kljub temu, da jamram, česa vsega ne morem počet (skakat in početi drugih meni ljubih aktivnosti), je še tako veliko stvari, ki jih LAHKO počnem.
- Lahko sedim po turško (kar je itak moja najljubša poza, tudi v pisarni).
- Ker lahko plešem – zaenkrat samo kizombo in samo s plesalci, ki jim popolnoma zaupam, da bodo šli počasi in da ne bodo naredili kakšnega čudnega obrata, ampak – PLEŠEM. 💃🏼
- Pokonci držijo celotno mojo osebnost (in to res ni majhna naloga).
- Glede na vse operacije (4x palci, 3x gleženj) izgledajo SUPER lepo.
- Vse strukture (kosti, mišice, ligamenti) se lepo celijo.
- Če je treba, grejo lahko tudi po lojtri!
- Pridejo na Šmarno goro (pa čeprav moram nujno s palicami in čeprav grem samo po cesti, ne čez korenine).
- Sploh niso krive, ampak so še kar ravne (razen gležnja, ki zdej mal uporniško izstopa).
- V bistvu so prav cute, tudi mini stopala. 😊
- Lahko stečem (no ja, sedaj bolj pritacam 😂) v objem nekomu, ki mi veliko pomeni. 🤗
- Lahko grejo na prste, kadar je potrebno poljubiti kakšnega višjega fanta (ne vem, če je treba omenit, da so mi ponavadi všeč visoki moški?😊)
V prvih tednih po poškodbi sem si rekla, da nikoli več ne bom nog jemala za samoumevne. Opažam, kako hitro take misli pozabim… Kako hitro preidem nazaj v stari vzorec (lažje je najti stvari, ki niso ok, kot biti hvaležen za tiste, ki so). In ravno temu je namenjen današnji zapis – da samo sebe (in upam, da tudi vas) spomnim na to, da smo hvaležni za to, kar imamo, in za vse, kar lahko počnemo z našimi super nogicami.
Ste opazili, da je ta seznam krajši od prvega? Sem morala kar aktivno razmišljati, da sem našla teh 16 točk… Zato prosim za pomoč – v komentar napiši, kaj bi še lahko dodala na seznam. Za kaj si ti hvaležen/hvaležna pri svojih nogicah?
Vem, da me bodo hribi in gojzarji počakali, prav tako lepe petke. Ampak nogice imam pa samo ene (pa čeprav pravijo prve, druge, tretje…😉).
Hvala, moje super nogice, ker ste.
Jaz sem hvaležna, da imam na nogah res tanke dlake, ki jih skoraj ni. Tako da se ne rabim tako pogosto brit 🤪😁😁😁😁😇